je bil zadnji stavek, ki smo si ga ob sončnem zahodu na poti v dolino izmenjale srečne planinke, zalajali so tudi trije kužki :)
Ej, ta rana se že skoraj tri tedne ne zaceli, a kljub temu, morala sem v hrib!
Bilo je toplo, poletno toplo, oblečen sem imela najtanjši brezrokavnik, saj sem majico s kratkimi rokavi pustila doma.
Stol je bil oblegan, z Dikom pa sva popoldne ubirala samotne poti proti Vajnežu ...
Uboga mama ovca in njen otročiček - ostala sta pozabljena v hribih ...
Saj hrane jima zaenkrat ne manjka, a vseeno upam, da ju bodo odgnali v dolino.
Bilo je takooo lepo, da sva jo z Dikom mahnila kar še enkrat na Stol, ki je bil sedaj le najin :)
In potem sva brez čelke skozi črno gosto meglo tipala do avta ...
3 komentarji:
Pravljica!!!
V dolini pa tako, da te mine volja do življenja :..(
lp al1
Vedno rada pasem oči in dušo na prekrasnih fotografijah, ki jih prijazno deliš z nami.
Tako žarek sonca pokuka tudi v megleno dolino :)
Pozdravljena, vedno z veseljem preberem objave, ob tejle me je pa malo stisnilo...zaradi ovčic. Mi lahko poveste, kje sta bili, da obvestim pašno skupnost. Srčno pa upam, da je to storil že kdo pred menoj.
Lep pozdrav, Andreja
Objavite komentar