Zjutraj nisem vedela kam, le to, da je to eden zadnjih dni, ki jih moram pred sezono izkoristit.
Že dolgo nisem zlezla nobene grape in ker sta se Neža in Jan hvalila, kako gre to Frančku dobro izpod nog, sem vzela s seboj Dika.
"Saj je tečen, ker se mu mudi domov," je potarnala klena babica. Športni dedek pa: "Dan je tako lep, da sem že boljše volje."
Ja, sem razmišljala, v njunih letih bi lahko doma tarnala, kaj vse ju boli ...
Namenila sem se čez Suho ruševje, tako kot še ducat turnih smučarjev.
Spredaj Hrvata, vmes nekaj Slovencev, v ozadju četica Avstrijcev.
Junak na levi strani slike, ki trenira turno smučanje, se je že vračal iz jutranje službe.
Mi pa v turističnem tempu vse višje ...
Z Dikom sva se usmerila proti vrhu Vrtače.
Slik iz poledenele grape ni, če mene vprašate, je bolje tako!
Dik se je z veseljem pustil prenašat, takole je na vrhu zlezel iz ruzaka.
Zelooo sem se namučila, tudi zaradi derez. Tako so mi nagajale, eno mi je celo odneslo po grapi.
IN potem presenečenje, pojavil se je smučar ...
Tomaž z mojo derezo :)
Na vrhu je bilo poletno.
Tomaž je imel namen smučati še s sosednje Begunjščice, zato se je moral kar zakaditi po Južni grapi.
Jaz sem pa kar uživala v razgledih ...
Ja no, smučarije po poletnem snegu res ni za hvalit, a nekako se je treba odkotalit v dolino :)
Ko so noge pekle in pekle, je bilo treba še skozi gozd - kaj čem razlagat, to je treba poskusit.
Tule pa spet psičke na smuči in v hrib.
Za las pravočasno sem prišla v Kranj in nato v Ljubljano.
Doma me je čakalo še svetovanje, narisala sem zasaditveni načrt za hišo v Tržiču.
Jutri pa ... priprava za popoldansko predavanje, svetovanja od devetih do štirih, vmes kratko snemanje za POP TV. Ponoči pa - če ne boste mogli spati, me boste lahko poslušali na radiu Ognjišče. Od polnoči naprej :)
3 komentarji:
Ruth, neuničljiva si, prav zares. Kar tako naprej :)
Ruth, ti's nora! Ampak tako pozitivno nora! :)
To ne zmore vsak. Občudovanja vredna, Ruth
Objavite komentar