Že dolgo sanjam o naravni plavalni bazen, ki bi ga imela na domačem vrtu.
In pri petdesetih sem odkrila, da si tega sploh več ne želim. Rajetu se moram zahvalit, da me je nateral plavat in kar naenkrat "imam" veeelik naravni plavalni bazen. Blejsko jezero me je očaralo.
Komaj čakam - jutri grem spet lahko skočit v turkizno vodo ... Joj, kako čaroben občutek - povsem nekaj novega - vdih, izdih. Eno uro sama s sabo in pomirjujočo barvo vode ter lesketanjem gladine.
Plavam popoldne, proti soncu, si s tekom po stopnicah otočka pretegnem noge in dokončam plavanje na drugi strani jezera. Nato tečem bosa do centra Bleda, skočim na kolo in vsa srečna prijadram domov.
Še to. Plavanja nikoli nisem marala. Na morju me je vedno nekaj motilo - "črna" podlaga, pregloboka, preplitva, mrzla voda, meduze ... zlahka sem našla razlog, da ni bilo treba v vodo. Tudi na Blejsko jezero nisem hodila, otroci so tja rajžali sami.
Mislim, da bom v prihodnje vse nadoknadila. Drugo leto me bo Miha naučil pravilno plavat, juhuhu!! Se čudite zakaj plavam v kolesarskih hlačah? Saj ene kopalke premorem ... A moram trenirat oblečena :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar