Tako, res na hitro sem skočila v prelep konec Italije. Ko sem po ulicah Riminija tekla v cilj, sem odkrila hotel, v keterem sem pred leti prenočevala. Jasno, prej se tega sploh nisem spomnila.
Rimini extreme100 je bil mišljen kot dober trening pred Šparatlonom, a je bil zame veliko več. Težko sem čakala to preizkušnjo, saj nisem imela občutka, kako sem napredovala, kaj telo zmore ...
Dejstva na papirju ob prijavi: 100 km asfalta, nočni tek s čelno lučko, od morja se dvigneš na 1000 metrov in se dooolgo spuščaš, okrepčevalnice na 5 km, cilj ob morju, pentlja okrog državice San Marino.
Stanje na terenu: skrbi zaradi slabe vremenske napovedi, odlična družba, veliko klepetanja, zlasti na prvem delu, kasneje samoten tek, saj ni bilo nikogar daleč naokrog :),
vzpon, ki mi je ustrezal, saj sem tekače prehitevala kot za stavo, potem pa veeeter in mraz - v resnici me je zeblo več kot polovico časa,
in kar me je najbolj očaralo - zvezdnato nebo, luna, plavajoči svetli oblaki, parajoče strele, k sreči tam nekje v oddaljenosti in nočni razgledi ...
vauuu, razsvetljeni gradovi, čarobni San Marino v tisočerih lučkah in potem proti jutru ožarjeno nebo in velikanska rdeča krogla, ki se je dvignila izza oblakov.
Do 80. kilometra je šlo vse kot po maslu. Potem je prišla kazen zaradi prehitrega štarta (4,2 do 4,5 minut/km). Na moje presenečenje smo imeli zadnjih 25 km makadam. In na tej ravnini, sredi prelepega zelenja ob rečni strugi, se je začela muka. "Res sem budala, tanajvečja, kaj mi je tega treba in tako naprej ..." Sploh nisem upala pogledat na uro, saj me je bilo groza zračunat, kooolk časa se bom še mrcvarila. A vsaka kriza mine, 10 km pred ciljem sem prišla k sebi in spet tekla, približno tako, kot se spodobi.
Jedla sem veeeliko, očitno imam vgrajen strah, da mi bo zmanjkalo energije. Na vsaki okrepčevalnici piškot ali dva, drugje kos suhega kruha z marmelado, vedno sem vzela sadje - lubenico, banano, nektarino. Raje me je zdresiral, da moram pit, četudi nisem žejna. Tako sem na začetku spila kozarec izotoničnega napitka, raztopljenega v ogabno klorirani vodi, nato sem prešla na okusen čaj, pa spet na izotonik. Ko je začel pribijat veter, sem bila neskončno žejna in popila tekočino kar iz dveh kozarcev. Vsi, ki me bolje poznate boste presenečni - na zadnjih kilometrih sem iz obupa pila kokakolo. A meni ni pomagala bogvekaj, me je pa pošteno napihnila.
No, v cilj sem prišla pred zapovedanim časom, ki mi ga je določil trener- to je 14 ur. Točnega časa ne vem, saj sem na cilju pozabila izklopit uro, a je bilo nekje 10 ur in 15 minut. Kar me veeseli, zeeelo!!!!!!!!
(Organizacija je, kar se rezultatov tiče bolj takotako, smo tekli brez čipov, časov na spletu ni.)
Mirko in Boštjan v cilju, že pred štartom :)
Rimini je prepoln turistov.
Bili smo med prvimi na Pasta Party, počakali smo na repete.
Še zadnji požirki tekočine, potem pa na štart.
Slikc iz teka nimam, morda pa jih dobim.
Z Boštjanom sva se v Rimini peljala z avtom z nemško registracijo, nazaj v domovino pa z angleško limuzino. Te zadnje vožnje se ne spomnim, ker sem spala kot ubita.
Doma pa ...
topel objem mojih domačih in slaastna večerja.
Če bi Raje vedel, kako sem mu bila med tekom hvaležna.
Odlično me pripravlja na preizkušnjo, ki me čaka septembra ...
Saj res. Danes me ne boli nič. Čutim le, da imam gležnje. Žulj na mezincu desne noge je predrt. Vse je v redu in komaj čakam na start Trans Slovenije!!!! 
