Na sonce in sneg!

Tako dolgo že nisem doživela sončnega vzhoda v hribih, da sem kot izstreljena malo čez štiri skočila iz tople postelje. Ob pol šestih sem že drajsala po ledeni poti proti Lipanci.
Zanimivo, kaj vse človek opazi v temni noči ...

Rojevanje dneva me očara vedno znova!

Kako hitro se prelivajo barve, ton modrine se spreminja iz trenutka v trenutek ...

Tako sem si želela, da bi me prvi sončni žarki pobožali na vrhu Debele peči.
In zgodilo se je ...

Sonce je opoldne grelo čisto na pomladanski način!

Pravijo, da je danes na Kredarici veter v sunkih dosegal hitrost 150 km na uro.
Verjamem. Sem jih doživela in PREŽIVELA!
Ugotavljam, da bom morala pri svojih 48 kilogramih nosit še težji nahrbtnik, sicer me bo enkrat res odpihnilo.

Le kako, da nikoli ne morem slikati majhnih glasnih ptičkov v macesnih in velikih kur, ki jih pogosto preplašim?
Planinske kavke pa kar priletijo in tako rade pozirajo. Danes sem si z dvema delila banano.

V hribe sem šla s ciljem, da osvojim Debelo peč.

Ker je bilo tako lepo, sem se mimogrede odločila še za en vzpon - na Mrežce.

Ne vem, kako to - a neprestano sem slikala Triglav.
Očitno bom morala kmalu spet na Kredarico.

Veter je gospodar gora. Mi pa smo srečkoti, ki lahko uživamo ob njegovih kreacijah!

Za sabo puščamo sledi tudi mi ...

in živali.

Smučanje z gore je morda na taki sedemurni turi še najmanj pomembno.
Če pa so razmere ugodne, je "nekajminutno" dričanje lahko nepozabno doživetje!!!

Za las je manjkalo, da mi veter smučke med snemanjem "psov" ni odpihnil proti Kleku.

Pripravljeni, na štartu - zdaj!

Užitek po poledenelem pobočju!

Na južnem snegu pa ...

Akrobacije!

Iz puhastih oblačil sem se počasi slačila - vse "do kože".

Rajski občutek na prostranih "smučiščih", kjer ni žive duše.

Le jaz in moja senca!

Ter Narava ...

Tu so slike v albumu.

Teden dni v Nemčiji

Pa sem nazaj! Upam, da ste ta teden prebirali Rajetov blog. Uf, kako se prileže po dneh, ki sem ga večinoma prebila v zaprtih prostorih, osvetljenih z umetno svetlobo, spočiti oči na snegu in modrem nebu!!! Prav uživala sem ob fotkah iz Pokljuke.

Vas zanima, kje vse sem se potikala v preteklih dneh?
V ponedeljek sem se s kolegi iz firme Vrtko - Igorjem, Tomotom, Davidom in Robijem, odpeljala 1000 kilometrov proti severu Evrope. Satelistka navigatorka "Fata" je bedela nas Igorjevo vožnjo in nas varno "pripeljala" do nizozemske meje - v Lüllingen.

V torek smo se navsezgodaj odpravili na oglede in po nakupih v prostore firme Landgard.
Kako je bilo na OKAY 2008, boste v sredo prebrali v prilogi Deloindom.

Naša ekipa - zadovoljna po opravljenih nakupih!

V sredo se je Igor točno ob šestih zjutraj začel potiti "na uri".
Na borznem parketu je bilo vroče ... in dišeče!

Rastline čakajo na prodajo ...

In na prevoz v vrtnarske centre ...

V četrtek smo se premaknili v smeri proti Kölnu. Dan je bil posvečen loncem.
Ogledali smo si tovarno, v kateri pa niso dovolili fotografiranja. To je del skladiščnega prostora ...

Prav zabavno je bilo opazovati fante, ko so se odločali, katere okrasne lončke bomo v naših krajih prodajali v spomladanskih dneh. Kaj rečete, kateri so jim bili najbolj všeč?

Petek je bil pomemben dan!
Že 15 let nisem zamudila sejma IPM v Essnu.

Na sejmu sem srečala "za dva avtobusa" slovenskih vrtnarjev!

In v soboto dopoldne je sledila ponovitev.
V enem dnevu si sejma, ki se razprostira v trinajstih dvoranah, ne moreš ogledati.

Popoldne pa smo se preselili v Frankfurt - na sejem Christmas World.

Naj povem, da je bilo fotografiranje najstrožje prepovedano ...

V enem tednu se nabralo ogromno slik!
Nekaj jih boste zasledili v časopisih, še več pa jih bo prikapljajo na blog.