Ko Diku ni nič jasno

Pes je nemalo zbegan. 

Vsak dan polno hrupa, tako hitro se vse spreminja; vrata, ki jih je osem let znal sam odpret, ni več, saj jih zazidajo ...

 

Pojavijo se nova počivališča,

 na obisk prihajajo majhni otroci,

 spat je treba sredi gradbišča.

 Res noro!

A vse skupaj se umirja, zadnji teden sva s kužom spet postala tekača. Sicer na kratke proge, a bolje kot nič!

Ko bodo konec tedna položene ploščice, bo Dik spet dobil svojo posteljo, sedaj spi na pomožnem ležišču.

Nov domek postaja prijazen, dehteče cvetoč in okusen :)

Sredin miks

Danes sem se po dooolgem času bosa sprehodila po mehki travi. Prvič v življenju sem skakala v trampolinu in prvič držala štemarco v roki. Oboje podobno učinkuje na moje telo - je čist pretreseno :)

Sicer pa običajen dan, podobno kot zadnje tedne - zalivanje rožic in ukvarjanje s selitvijo v nov domek. Aja, da bo vedel moj trener, ki dela na Pokljuki - sem tudi tekla! 

Ko slikam rože razmišljam, če bom kaj pogrešala teraso. 

Seveda ne, ob novem počivališču se že rojevajo sveže zamisli ...

 

Ko okrog vogala zapiha svež veter

Takrat padajo stene in na veliko ropota.

 

Zidarija od jutra do pozne noči ...

Moja veeeelika želja ob selitvi v manjši brlog je bila kopalnica z banjo. 

In danes se mi že smeji :)

Mi smo za rdeče!

Sok iz lubenice, citronke in limone z dodatkom semena chie je zakon!

Klic gora

Nisem tekla že od 17. junija. Takrat sem bila na Gorskem maratonu štirih občin. Nato ni bilo najmanjše želje, moje misli, roke in noge so bile zaposlene s čisto drugimi rečmi.

Včeraj se je zgodilo - z Dikom in Frančkom smo se podali na Dobrčo. In res - fino je tečt, super je bit zadihan, prepoten, še vedno uživam ob razgledih.

Bom začela osvajat hribe, ti so me spet poklicali :)

Fotke veličastne ture, ki jih prilagam, so nastale za prvomajske praznike. Takrat vam jih nisem utegnila podarit.