Vstanem, ko se zbudim. Rože zalivam s prvo prestavo, ne tako kot med tednom v naglici. Predvsem pa – veliko lahko fotografiram.
Ta nedelja je nekaj posebnega, saj smo po doooolgem dolgem času vsi doma. A tako kot vedno – le za kratek čas.
Nikoli nisem razmišljala, kako dolgo živijo čebele in kje končajo, ko se zadnjič naužijejo medene omame. Zjutraj me je presenetila čebela na cvetu oleandra. Najprej si pravim – revica premražena, zebe jo, potem ugotovim, da bo ostala tam za vedno ...
Zelo rada fotografiram nenavadno vzpenjavko, ki ji v tujini pravijo „Balloon Vine“. Iz mikroskopsko majhnih cvetov se razvije zanimiv plod. V njem se skrivajo atraktivna črna semena, na katerih lahko opazimo bel srček. Z njenim imenom lahko treniramo možgane, saj je precej zapleteno - Cardiospermum halicacabum. Pri nas smo rastlino, ki se samoniklo razrašča v tropski Ameriki, poimenovali korinda.
In danes je na plod, ki sem ga nazumirala, nepričakovano priletela čebela, jaz pa sem pravočasno pritisnila na sprožilec ...
Le zakaj čebele silijo v popke, ko jih obkroža množica dehtečih cvetov, ki opraševalke vabijo z odprtimi cvetnimi lističi?
Morda je na vzpenjavki podraneji Podranea ricasoliana, ki se samoniklo razrašča v Zimbabveju, in jo pri nas gojimo kot posodovko, le na ogledih?
Zanimivo, kje vse imajo cvetovi medovnike. Danes sem opazila, na katerem mestu čebele srkajo medičino na jasminovi trobi ali kampsisu Campsis radicans. Trpežna vzpenjavka, ki ljubi vroče poletje, spada v isto družino kot podraneja - med trobentovke Bignoniaceae.
Podobno kot na budleji, se v teh dneh tare čebel tudi na grmastem oslezu Hibiscus syriacus. Veste, da ta priljubljena grmovnica izvira iz južne Koreje?
Ni komentarjev:
Objavite komentar