petek, 09. oktober 2009

Jesenski StoL

Kakšno srečo imam, da ga imam pred nosom. Ko imam malo časa, lahko skočim nanj.
Včeraj se mi je popoldne spremenil načrt, tako da sem lahko ob treh, še čisto poletno oblečena, startala na mojo priljubljeno goro.

Ob vznožju nikoli ne vem, kaj vse me čaka na poti. A vsakič, prav vsakič je drugače.
Tokrat so me očarale jesenske barve, rožice in OBLAKI.

Macesni postajajo čarobni ...

Jerebike žarijo!

Cvetoči utrinki ...

Ob Prešernovi koči je postalo zimsko hladno. Dobro, da sem imela dovolj oblačil.

Podala sem se na vrh in uživala ...

Ko sem se spuščala v dolino, sem sklenila, da želim videti sončni zahod ob koči. No, pa sem spet zagrizla v breg.

Prvi sneg!?

Pa mi je uspelo :)

2 komentarja:

Anonimni pravi ...

A je bil res sneg? Kdaj pa je zapadel? Tisti posnetek -avtoportret je pa čez vse!Ti rabiš pol popoldneva,da vse to vidiš,mi navad ni smrtniki pa žal precej precej več časa,tako da je dan kar prekratek ....

Ruth pravi ...

Seveda. To je rastlinski sneg :)
Koooomaj čakam, da tam gori zapade pravi!!!