Danes sem se spet spomnila, da smo včasih hodili k mami Slavki na nedeljska kosila. Ja, včasih.
Naša popotnica ta hip premaguje poti po Španiji. Raje je opoldne prišel iz dela na Pokljuki, Miha je z Nino na Dolenjskem, Jan in Pia uživata v Londonu.
Z otroci ni skrbi. Kaj naj torej počnem?
Ob treh sem se oblekla v tekaško krilo in napakirala ruzak. Nameravala sem na Stol.
Pa sem se hitro premislila. Ooo, ko imam pa tooolk dela!
Naj nadaljujem dopoldne začeto pospravljanje po hiši? Ne, škoda časa!
Kaj ko bi malo sčistila rože in začela z jesenskim krašenjem?
Uff, dobro bi bilo naredit članek, pa začet s pripravami na novembrsko maratonsko pisanje.
Morda bi šla v savno ali ležat v vročo vodo, brat kakšno dobro knjigo ...
Že celo večnost nisem nalagala slik na blog. Ej, to bom!!!
A še prej naredim dišečo osvežitev. Brez heca, po novem mi sokec, v katerem so stisnjene koprive, diši. Zato, ker vem, da se mi bo še pa še kolcalo po njih? Morda bo kmalu sneg :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar