četrtek, 07. junij 2012

Med jutrom in večerom

Vesela sem, da imam še vedno dela čez glavo. 
Malo čez pet, ob sončnem vzhodu, sem bila med rosnimi paradižniki, ki so klicali po friziranju.
Pred osmo sem naredila kratek obhod po delu grede, ki se drži plastenjakov in se zahvaljevala voluharju, da ni pospravil vseh vrtnic in lukov ...








Pravzaprav so ogrožene vse rastline, tudi drevesa in grmi.





Ob devetih sem postavljala rastline na vrtu k Križah, nato posadila grob stare mame, opoldne narisala načrt za ureditev groba v Ljubljani ter se uro kasneje odpravila na pokopališče v Kočevje.

Zvečer sem zalivala zelenjavni vrt in odpirala voluharjeve rove. 
Tale ribez je pošteno najeden, a upam, da bo preživel.

Plodovkam, posajenim v sklede, požeruh ne more do živega!



Opala, če tam v rumeni posodi ne plava nekaj kosmatega ...

...

Čakam, kdaj bodo tako kot večina trajnic, končali tudi ostrožniki.

 Tole je pa čisto svežesveže. Izginile so korenine sladkega krompirja.

V prehodni pasti nič ulova, v vodi pa dve zverini.

Tale špargelj se nagiba, jutri bom preverila, kaj se dogaja v podzemlju.

To me jezi, tudi med sibirskimi borovnicami ni vse v redu ...

Za začetek sem odkrila rov, jutri gre noter past, če je voluhar seveda "še doma".
Ohja, uspešen boj vam želim!!!
O mojem sobivanju z voluharjem sem pisala v zadnji Družini.


Ni komentarjev: