ponedeljek, 29. december 2008

Zadnjič to leto na Kredarico

V soboto sva bila z Mihom na tekmi, v nedeljo smo imeli obiske, pa še s članki sem se morala ukvarjat, tako sva s sinom mahnila na načrtovano turo šele danes navsezgodaj zjutraj.
Priprave so se začele zvečer, ko sem poklicala meteorologa na Kredarico. Nato sva z Mihom vsak v svojem kotu veže v nahrbtnik tlačila dereze, srenače, cepin, oblačila, čelko, flajštre, fotoaparat in spet oblačila ...
No, zjutraj ob petih pa še hrano - banani, mandarini, tunin sendvič, čokolado. Skuhala sem čaj, ga nalila v termovko in - pozabila doma v kuhinji. K sreči je Miha vzel liter jabolčnega soka, ki nama je, čeprav v delno zmrznjenem stanju "rešil življenje".
Seveda sem to, da je ruzak lažji, ker v njem manjka kilogram čaja, opazila šele po kakšni uri smučanja po zamrznjeni dolini Krme. Potem so začele padati domine ...
Nenadoma je ugasnila sinova čelna svetilka, svetlobe dneva pa še od nikoder. No ja, za nameček pa je že skoraj pri Garažah ugotovil, da na glavi nima več sončnih očal.

Pa se je skrbna mati podala na iskanje. Po 45-minutnem drncu v Spodnjo Krmo sem se žalostna vrnila, saj jih nisem našla.
No, potem se je Končno začel SONČNI del dneva in vse je potekalo kot po maslu :)

Kljub slabemu začetku dneva - Miha Smejko.

Minus 16!

Zato - hitro proti soncu!

Vauuu, presmučana Kurica ...

Neverjeten je, Miha vsako vejo izkoristi za "vajo na drogu".

Nato je pribilo z neba ...

In midva sva se slačila :)

Hehe, sva se smejala - v dolini pa turobno vreme!

Hribi zaliti s smetano,

okrašeni ...

Kako drugače je bilo 9. decembra, ko je veter pihal s 95 km na uro.
Danes pa - vrooooče, ko se ne premakne sapica.

Po dobrih šestih urah sva ugledala Kredarico.

Miha si je omislil plažo in se pustil streči ...

Že štiri tedne ni bilo takega dneva, pravita meteorologa.

Še sprehod

In spust v dolino Krme

Mihu se je nasmehnila sreča, prijazna planinca sta našla njegova očala. Hvala vama!!!

Pred smuko pa plazu, no ta del bi rada kmalu pozabila :(

In še dolga vaja za krepitev rok - soročno smučanje do avta.

JA, bil je res dan - kot iz sanj!!!

4 komentarji:

Anonimni pravi ...

Zlata vredni spomini!

Karla

Anonimni pravi ...

veliko lepih spominov, ki jih ne boste nikoli pozabili!!!
Želim vam veliko moči ob premagovanju
kar vam je bilo vzeto.

Anonimni pravi ...

Na Ruth so in bodo ostali lepi spomini,ki ne bodo nikoli pozabljeni!Manjka-zelo!

Jelka

Anonimni pravi ...

Uživanje v lepotah narave , pa naj je to zima, pomlad , vedno ste znali izvabiti najlepše , to je strašno lepa "dota" , ki jo znate vsi ohranjati še naprej - Ruth je vedno v nas , zdaj v vseh rožicah , ki jih prinesemo iz Mošenj ali so že izpred let na številnih vrtovih - ostanite še naprej tako pozitivni kot Ona , prav gotovo je tudi Tam ponosna , kot je bila Tu, na vse Vas. In bodite močni , povezani , zelo mislimo na Vas in Vas občudujemo v vseh pogledih. Naj vas pomladno sonce ogreje, prodre v Vaša srca in Vas navda z optimizmom , Vaša-naša Ruth bi tako želela, to vem, ker je bila eno samo sonce in povsod videla le lepo, dobro , veselo ... naj tako za-Njo poskušamo videti tudi mi, držim pesti in mislim na Vas