Po kar napornih treningih med tednom me je včeraj poslal na prečenje Karavank.
Začela sem v Završnici in tekla po na novo speglani cesti. Hvala vsem šoferjem, ki ste mimo mene vozili počasi. Požrla sem kar nekaj prahu.
Tik tak sem bila na Žirovniški planini. In potem po daljši Zabreški poti na Stolu ...
Hitro sem se umaknila množici planincev in se podala na samotne poti ...
Moja družba so bile ovce, konji, krave, rožice in jadralno letalo. To me je spremljalo vse do Dovške babe.
Jerebike so ta hip čarobne!
Po petih urah sem si privoščila kosilo.
Potem pa veselo naprej proti Golici ...
Pihalo je, pa še kako ...
Golica ta hip ne očara z belino narcis, marveč z bakreno barvo trav.
Našla sem krasen škorenj :)
Pozdrav na vrhu
Že pod Golico mi je zmanjalo pijače. Tule sem si privoščila sojino mleko.
Naprej me je poganjala energija narave ...
No, malin, ki so se ponujale ob poti, se nisem branila :)
Odločila sem se za tek ob mejnih kamnih.
IN dosegla zadnji vrh - Dovško Babo.
Sledil je še sproščujoč tek proti Dovjem.
Devet ur in pol je preteklo, kar se z Rajetom nisva videla - vsa srečna sem mu padla v objem.
2 komentarja:
Mami,
tako so lepe slikice, da sem dobila domotožje :(
Joj kakšna hinavščina!
Objavite komentar