petek, 12. oktober 2012

4. dan





4. dan
Shirley, nasa super organizatorka je vceraj na brifingu obljubila, da nas caka najlepsi del poti. No, ocitno ima tako kot jaz neskoncno rada neokrnjene potocke.
Vceraj smo pred spanjem sredi globoke dzungle doziveli predavanje z diapozitivi. Neverjetno. Predaval je predstavnik pred petimi leti osnovane organizacije, ki skrbi za brazilske naravne lepote. Imajo preko 300 zavarovanih obmocij, nase tekmovanje se odvija v obmocju Tapajos national forest in njegovi okolici. Tu izvajajo stevilne raziskave, odkrivajo nove in nove rastlinske in zivalske vrste. Vsako leto seznamu na primer dodajo 30 rib.
Po predavanju sem zaspala kot ubita. Raje mi je rekel, da je pogovor potekal se dolgo v noc. Zbudila sem se ob petih, ker je naenkrat v nasi blizini padlo drevo. Ja, to je ena od nevarnosti, ki prezi na nas v pravi dzungli. Ko drevesa zakljucijo svoje pokoncno zivljenje, za njimi ostanejo v zemlji globoke luknje. Te pa nam, tekacem, povzrocajo nemalo tezav. Vanje se zgrne listje, a dolgo casa je tisti predel mehak in klice po padcu.
Danes zjutraj sem se takoj po startu zgrnila na vse stiri. Zelela sem prehiteti tekaskega kolega in ga prosila naj se umakne. Ker ni bilo odziva, sem ga obvila, se spotaknila in pristala na tleh. Potem mi je seveda pomagal, da sem se pobrala.
Ce bi sedaj videli moje noge, bi dejali, da sem bila na konkretnem pretepu. Crnica pri crnici, tudi roka je vsa popraskana. Danes smo docakali plavanje po potockih, v katerih mrgoli polno debel. Po kilometru smo zaceli gaziti po blatu. Obcutka srece, ki sem jo dozivela v tisti vodi, se ne da opisat. Ves cas sem vriskala in se drzala na smeh. Nato se je naenkrat prikazala plitva reka, ki je odeta v rumeno cvetje. Cas se mi je ustavil, veliko sem slikala in naredila kopico filmov. Sledila je najbolj bela mivka, kar si jih clovek lahko predstavlja.
V resnici sploh nisem opazila, kaksno vreme imamo. Ko sem pritekla do malega zaselka, je zacelo dezevati. VAuu, skoda, bilo jele za trenutek. Oblaki so se raztegnili in v nadaljevanju je peklo sonce. Zanimivo, doma brez soncnih ocal ne zdrzim niti trenutek, tu jih ne potrebujem. Ocitno zato, ker je sonce tako visoko na obzorju in sploh ni motece.
PO navdusenju in prelepih motivih nas je cakalo puscavsko nadaljevanje. Mivkasta cesta, na kateri so se noge pogrezale in pogrezale. Ocitno mi je to pobralo veliko energije, a tega nisem cutila. Z Rajetom sva se dogovorila, kdaj naj si privoscim Peronin, tekoco hrano, a bilo je prepozno. PO drugi kontrolni tocki sem dozivela najvecjo krizo v mojem tekaskem zivljenju. Lepo najedeni mi je postalo neskoncno slabo. Po Peroninu sem si iz obupa v usta stisnila gel in upala ... Takrat bi se rada preselila v drugo telo, kajti prevzel me je obcutek, da se mi kisajo mozgani. Na tisti vrocini sem se ustavila, zlezla cisto skupaj in dihaladihala. Nisem vec slisala, zamasila so se mi usesa. Komaj sem se zacela premikat, a vedela sem, da moram naprejnaprej.
Privlekla sem se do zadnje kontrolne tocke, jezna nase in na ves svet. Prosila sem, ce me z vodo polijejo po glavi. Po treh litrih tusa sem se streznila in nato kot prerojena odtekla zadnjih osem cestnih kilometrov.
Smo v vasici Jaguarari, tropskem pescenem raju ob reki Tapajos. Po prihodu v cilj sem s tekaskimi soborci doolgo lezala v njenem hladnem pritoku. Za kosilo sem si privoscila spagete z olivami, za katere ne morem reci, da so kaksna specialiteta iz vrecke.
NA Jungle maratonu smo zbrani norci iz vsega sveta. Pogosto se objamem s Kitajcem, saj si drugace ne znava nic povedati. Sicer je tu poleg portugalscine glavni jezik anglescina. Zdravniki, medicinske sestre ter stevilni pomagaci so iz Velike Britanije in Amerike.
SE tole za danes. Obcudujem in se globoko klanjam vsem zenskim tekacicam, ki vecinoma pridejo v cilj sele, ko se zveceri. So junakinje, ni kaj!
Pozdrav iz rajske plaze, kjer so kokosovi cisto posebni, mleko je takoo sladko. Upam, da mi bo dalo moc za jutrisnjo najnajdaljso etapo 108,23 km!
Pripravlja se k tropski nevihti ...
Ruth

Še video iz 3. dneva:




Pošiljanje sporočil (klikni)

 
 

2 komentarja:

Anonimni pravi ...

Uf kako je fajn prebrati ter v istem momentu obcudovati. Ne toliko sedaj kot vse tiste ure treninga, priprav, da sedaj sredi dzungle ob vseh naporih telo in glava znata ter zmoreta uzivati v trenutku. CARSKO.

Pa dober spanec ter z novimi zalogami energije naprej. SRECNO! MK

mojcej akvarijska pravi ...

uf, sem kar nestrpno čakala tole poročilo!
Ruth, kriza je mimo, zdaj pa samo že uživancija do konca, ok? ;-)