Težji drugi dan

2. dan

Bila sem res v pricakovanju plavalnega dne. A zal, ni bilo tako fajn kot v nasem Blejskem jezeru. Seveda, nikoli nisem plavala takoo obtezena. 
No, naj najprej napisem nekaj o noceh, ki jih prebijemo v udobnih mrezah. Tekmovalci veliko pijemo in temu primerno ponoci zbujamo éden drugega. A to ni tako hudo, lahko se zgodi, da postavis svoj dom zraven kaksnih smrcacev in to je tisto, kar resno krati spanec. Sicer imam prvo pomoc – cepke za usesa, a me motijo, zato si preprosto z dlanmi zatiskam usesa. Vceraj sem zelela biti cim bolj na robu tabora, da bi dobro slisala oddaljeno nocno dogajanje, a poglej ga zlomka, ponoci so v gozdu tulili psi.
Zbudila sem se, ko je nekdo omikano zavpil – My friend, time is 5.15.
Pocutila sem se zelo slabo. Ko sem sla na stranisce, sem se ustrasila, da se me je lotila driska. In s takimi obcutki sem se skupaj s tekaskimi kolegi pognala v vodo.
Etapa je bila kratka, v glavnem ravninska, a zame zeloo tezavna. Moker nahrbtnik, kot da je imel sto kil. Dobro mi je nacel hrbet. Sprva sem tekla v skupini, saj smo se malce izgubljali. Kriva so bila drevesa, ki so ocitno po markiranju padla cez oznacene poti. Nato sem imela varnostnika, pred mano, kasneje za mano, je tekel Brazilec, kaksni dve glavi vecji od mene.
Pó drugi kontrolni tocki sem ostala sama. Povem vam, ustavilo se mi je srce, ko sem enkrat pred sabo zagledala kacico. Nato sem mocno upocasnila korak. Ko teces sam, moras biti izjemno pazljiv. Vceraj zvecer smo na brifingu izvedeli, da se bomo gibali pó kacastem obmocju. Sem tekacica na dolge proge in zato zacela uzivat sele pó zadnji kontrolni tocki. Do cilja me je gnalo, ne dvomim, tudi dejstvo, da me tam caka moj Raje. 
Od danasnjega dne mi bo najbolj ostal v spominu del, ki ga lahko imenujem palmasti gaj. Ooo, to bi bilo nekaj za nase ljubitelje te tropske rastline. Méd potjo sem si drznila odtrgat cvet rdece pasijonke ter ga prinesla Rajetu.
V cilju sem skupaj z najhitrejso domaco tekacico dozivela kontrolo opreme. Saj sem vedela, a ko sem videla, da ji manjka spalna mreza, vsa hrana in prva pomoc, sem se posteno zamislila. Dejala je, da je vse izgubila, a se cez pol ure pojavila z vsem potrebnim. O tem, kako smo se tekmovalci pocutili, ko se je kar naenkrat pojavila pred nami, ne bi izgubljala besed. Zalostno. 
Jaz nisem niti slucajno prisla v dzunglo z zeljo pó zmagi. Rada bi pa zauzila vsak trenutek, zato se danes zaradi pocasnega koraka v tej peklenski vrocini nisem prav nic jokala. MI pa pritece kaksna solzica ob vasih sporocilih.
Sedaj lezejo iz tiskalnika, tukaj ob meni, sredi dzungle.
Pozdravcek vsem v nasi prelepi domovini!!!!

p.s.
Spet se mi je odprl cevelj, tokrat drugi innn nekdo je od nekod pripeljal sekundno lepilo

Ruth