nedelja, 04. maj 2008

Prvič po desetih letih

Ja, drži - v zadnjem desetletju si med sezono nisem privoščila prostega dne.
Prav ponosna sem nase, da sem se odločila za današnji odklop. Saj sem zadnje čase res delala kot navita in tudi veliko ponočevala.
Jože me je povabil na turo in prav nič nisem pomišljala.
Ob šestih sem bila v Lescah ...

V soboto sem se nadejala Rodice, v nedeljskem jutru smo se z Jožetovim prijateljem Tinetom in njegovo zlato prinašalko peljali v drugo smer - proti Tamarju.
Naš cilj je bilo Kotovo sedlo (2250 m).

Posledica novih turnih! K sreči je Tine gorski reševalec in je žulje dobro oskrbel.

Jaz sem medtem spoštljivo raziskovala mogočni plaz.

Pa smo jo mahnili navzgor - s smučmi na nogah ...

in na hrbtu.

Ves čas sem občudovala Jalovčev ozebnik ...

in Tamar.

Ko smo se pod Jalovčevim ozebnikom usmerili na desno, nas je pozdravilo sonce.

Iz oblakov je pokukala mogočna Kotova špica.

Vreme se je spreminjalo iz trenutka v trenutek ...

Ves čas sem se spraševala, kaj počnejo v teh višavah hroščki. Vsepovsod jih je bilo polno.

Drage hribolazke. Vas zanima, koliko energije sem porabila za takle vzpon. Danes sem se opremila z mojo Suunto urico in pomerila. Le 1000 kcal!
Za spust pa še dodatnih 300.

Prvič sem doživela občutek, ko te v svoj objem zajame snežna masa. K sreči je bil le "plazek".

In bilo jih je več!

Poglejte, prismučali smo do pomladi ...

V spletnem albumu najdete slike v originalni velikosti!

Popoldne sem preživela na vrtu. Pokosila sem travo - kar se lani ni zgodilo niti enkrat, saj je to postala Janova in Mihova skrb - in pleeeeela. Zakaj z očali in vrečo v roki, pa povem kdaj drugič.

1 komentar:

Anonimni pravi ...

Rut-bravo
Ko so rožice in gore v ravnovesju je mir v duši in vsi napori postanejo lahki.V visokogorju je,kot bi zavrtel čas nazaj pričenja se pomlad.Kajneda?
Upam,da nisi na snegu dobila opeklino oči.
Planinski pozdrav srečno
Mojca