Şeptember 2004

Danes sem na spletu po naključju naletela na intervju, ki je bil objavljen v Oni 16. novembra pred štirimi leti. Branje s časovno razdaljo dobiva drugačen pomen.
Morda mi bo še kdaj žal, da nimam shranjenega prav nobenega članka, povezanega z mojim imenom. Morda.

Takole so izgledale naše rožce, ko mi je novinarka postavljala vprašanja.

Intervju - Ruth Podgornik Reš, vrtnarica

Trave so zdaj visoka moda

Ruth Podgornik Reš je doma v Podvinu pri Radovljici. Končala je študij sadjarstva in vrtnarstva na ljubljanski biotehniški fakulteti. Delo in učenje je med študijem nadaljevala na Nizozemskem, krajši čas je službovala na plantaži na Resju. Pozneje je strokovne sposobnosti razvijala ob delu z bolniki v psihiatrični bolnišnici v Begunjah. Vrt, polje, rastlinjak, sadovnjak in hlev, ki obkrožajo bolnišnico, so tedaj doživeli pravi razcvet. Ko je želja, ukvarjati se z rožami, postala čedalje močnejša, jo je začela postopno, a nezadržno uresničevati. Po izkušnje in najnovejša spoznanja v vrtnarstvu se je odpravila v Celovec. V enem letu se je zasvojila z novostmi. Želela jih je preizkusiti doma in na kmetiji v Podvinu zasnovala majhen rastlinjak. V petnajstih letih se je razvil v družinsko vrtnarijo, kjer gojijo okrasne rastline, mož Rajko se ukvarja z rejo nojev. Ruth ni samo agronomka in vrtnarica, ampak tudi odlična predavateljica, pisateljica in fotografinja, inovativna kuharica, športnica tekačica, prijateljica ljubiteljev cvetja in mati treh otrok. V zadnjem času je našla nov izziv – buče vseh oblik kot gojene rastline, okras, jed, zdravilo in lepotilo.

Slišim, da danes niste tekli.

Tako je. Nisem imela časa, kaj naj?! (Njene trepalnice spogledljivo utripnejo in z očmi bežno zaokroži po vrtnariji, ki je po njenih zamislih do noči čarovnic postala razstavni prostor buč in iz njih vkuhane marmelade.) Priznam, buče so me začarale, vzele v svoj okrogli svet. Kaj ste me že vprašali?

O teku. Ljudje vedo povedati, da ste kar preveč zagrizeni.

Ah, tečem od malega. Lahko rečem, da imam to položeno v gene, oče je tekač in se še pri sedemdesetih udeležuje maratonov. Pred šestindvajsetimi leti sem se zaljubila v tekača, postal je moj mož, a trening sem na fakulteti zaradi prenatrpanega urnika prekinila. Skratka, zdaj spet tečem, tako vzdržujem telesno kondicijo.

Menda se vam najboljše ideje utrnejo med tekom po gozdu?

Vedno. Potem komaj čakam, da pridem domov in misli spravim na papir. Ne rečem, marsikaj tudi pozabim, a narava je neizčrpen vir, ki daje in daje. Samo prisluhniti ji moramo. V gozdu občutim posebno energijo. Že ko stopim vanj, mi zadiši. In vsak teden diši drugače, vidim druge rastline – tiste, s katerimi se ne ukvarjam, a mi po svoje izpolnjujejo življenje. To je močan občutek. Kot bi bila jaz in narava povezani s čudnimi nitkami, nato se samo zlijem z njo in sledim trenutnim impulzom.

Koliko pretečete?

Skoraj vsak dan sedem kilometrov. V soncu, dežju, najbolj čarobno je pozimi – v snegu. Kaj vem, morda sem res malce zasvojena. Teren po nekdanji grofiji za vrtnarijo je zame – običajno me spremlja Dik, naš jack russel terier – nekakšna instantna trasa, kadar sem na tesnem s časom. Drugače grem rada na Jamnik, večkrat sem na Dobrči. Na Švedskem sem tudi že zmogla smučarski tek Vasa, dolg 90 kilometrov; prepričana sem, da bom na tem področju še kaj naredila iz sebe.

Običajnemu človeku se že 42 kilometrov – pretekli ste jih na letošnjem ljubljanskem maratonu – zdi nekaj, kar zmorejo le ekstremisti. Kako to, da ste se pri dvainštiridesetih odločili za tako mazohistično dejanje?

To se tudi sama sprašujem, seveda, a si ne znam točno pojasniti. Edino, kar lahko rečem, je, da sem mogoče po naravi takšna, da hočem nekaj drugega kot preostali. In maraton je disciplina, ki je ne zmore vsak. Veljalo naj bi, da so maratonci starejši od drugih športnikov. Mladost, to, da si sneta sekira, na dolge proge ni prednost. Pomembne so izkušnje, vztrajnost, da poznaš telo in natančno veš, v kakšnem ritmu želiš teči … Ste kdaj pomislili, da je maraton podoben življenju?

Bolj zavestni odločitvi, da vse podrediš enemu cilju, z železno voljo in trdo disciplino – uspeti.

O tem ne razmišljam tako. Jaz zgolj tečem, redno hodim v savno, poslušam žuborenje vode – to me sprošča. Če bi mogla, bi večkrat veslala. Cerkniško jezero je zakon, tam bi bila vsak teden. A dejavnosti, v katere sem vključena, mi ne dopuščajo. Počnem toliko stvari, da pravzaprav edino poleti normalno živim. Spomladi in jeseni ljubiteljem cvetja po različnih koncih države pripravim po sedemdeset predavanj, iščem in naročam nove sorte sadik za gojenje, načrtovanje zasaditev okenskega in balkonskega cvetja je vsakoletni izziv prvih pomladnih dni, pozneje si belim glavo z urejanjem vrtov, potem so tu radijski poslušalci, ki vsak teden pričakujejo vrtnarsko oddajo, mislim tudi na televizijske gledalce in vse, ki radi prebirajo moje članke … (Ob vsaki izmed besed s členi trkne ob veliko leseno mizo. Zamišljena je. V petnajstih letih se je vrtnarski center tako razširil, da sta z možem začela resno razmišljati o prodaji. O tem več kot toliko ne želi govoriti.)

Rastline v koritih in na gredicah pozimi niso v središču vaše pozornosti?

To le deloma drži. Moje misli so tedaj osredotočene na knjige. Pet sem jih napisala v petih zimah. Ideje zanje so se mi kakopak porodile pri večletnem delu z rastlinami. Prvi dve sem posvetila okenskim in balkonskim, enoletnim in dvoletnim cvetlicam, tretja je o cvetočih zasaditvah, v Čarobnem svetu buč razkrivam, koliko različnih oblik in barv premorejo razne sorte, v Rožicah za vse letne čase pa odkrivam skrivnosti barv, oblik, cvetov in struktur.

Bliža se šesta zima. Kaj pomembnega imate še povedati, pokazati?

V glavi se mi je zasejalo premišljanje o urejanju grobov, zadnjih vrtičkov.

Imate negovano bivališče, z vrtom, urejenim kot kombinacija igrišča za golf in arboretuma. Kdaj se ukvarjate s pisano orientalsko preprogo, stkano s stotinami obešank, posodovk, enoletnic, trajnic, dišavnic, drevja in grmovnic?

Nekako do konca julija sem zasedena do zadnje minute, potem se lahko intenzivneje posvetim domačim zasaditvam. Vse rože zalivam sama, delo mi vzame pet ur vsak dan. V vročini običajno z dvema kanglama znosim tudi po dva tisoč litrov vode. Kar predstavljajte si, kako mišičasta sem na jesen. (Smeh.) Seveda to ni vse. Nekatere rože so zahtevnejše in so lepe le, če jim odstranjujem odcvetele cvetove, vsem tudi pomagam, ko jih napadejo bolezni in škodljivci. Zanimivo, vsako jutro eno uro pobiram polže, namesto da bi s fotoaparatom uživala v cvetočih lepoticah. Mnogi se čudijo, zakaj ne napeljem namakalnega sistema, češ da potem oskrba ne bi bila več moja največja skrb. A če rastlin ne bi sama negovala, z njimi ne bi mogla vzpostaviti stika, kaj šele strankam podajati napotkov za gojenje.

Se pogovarjate z njimi?

Sem in tja jim požvižgam. Ni treba, da gre ravno za besede, z njimi izmenjujem misli na drugi ravni. Povezanost začutim, ko vem, kako naj krmarim med zahtevami rastlin in primernim zadovoljevanjem njihovih potreb, da lahko zasijejo v vsej svoji lepoti.

Rekli ste, da cvetlicam žvižgate.

Ah, to je videti tako, da do konca navijem glasbo. Ni pomembno, kakšno, največkrat poslušam Vlada Kreslina, Siddharto …

A vse rože niso slovenske, kajne?

Seveda ne. Trudim se, da grem v korak z modo. Lahko celo rečem, da so novosti začimbe mojega dela. Vedno presenetijo in razveseljujejo.

Če ne bi imeli vrtnarije, bržkone ne bi gojili toliko različnih rastlin?

Ne. Imela bi malo rož in tiste zelo posebno posajene. Kričeče bršljanke v pritličju, v prvem nadstropju ter okrog in okrog hiše se me ne dotaknejo več. Mislim, da tisti, ki gojijo bršljanke na metre, obešanke na vseh mogočih krajih ali kipeče cvetje na ozkih gredah, od njih ne dobijo posebne energije. Dušo imajo majhni cvetovi. Lahko so enostavni ali oblikovani s filigransko natančnostjo. Ko se poglobimo v njihovo nevsiljivo lepoto, jo zlahka dojamemo. Nasadi morajo delovati čim bolj naravno, vsaj kakšna trava mora sem in tja štrleti ven. Takšne so tudi svetovne smernice, namreč da zasaditve učinkujejo bolj skuštrano, igrivo, ne pa poštirkano.

Ni skrivnost, da vsako leto opravite natančen pregled sajenja, razmislite o uspešnosti svojega dela in naredite načrt?

Normalno. Spoznala sem namreč, da mi pred vnovičnim sajenjem sicer dobre ideje ostanejo le zbledel spomin, zato že poleti vem, katere rastline bodo v prihodnje v cvetličnih koritih vodilne. O podrobnostih in barvah razmišljam na pomlad. Razkrijem naj, da mi je bila letos najljubša kontrastna zasaditev, pri kateri so se rdeči odtenki rastlin povezali z rumenimi in belimi cvetovi, lani sem se odločila za rožnate, predlani pa za vijolične barve. Zdaj razmišljam o enobarvnih zasaditvah, preprostih linijah, dišečih rastlinah. Za svojo dušo in po naročilu. Prav zanima me, katere rastline se me bodo najbolj dotaknile v prihodnji sezoni. Ko bo čas, se bom prepustila intuiciji in zaplavala na krilih domišljije. Tako počnem že desetletje.

A če se boste odločili za belo zasaditev, boste v korita posadili raznovrstne rastline sorodnih barv?

Lepoto standardnih cvetočih rastlin bom poudarila z ustreznimi pokončnimi in visečimi strukturnimi rastlinami, okrasnimi travami in zelenjavnimi sadikami. Da, med surfinijami ali bršljankami imenitno učinkujejo koprive, trave … Trave so zdaj visoka moda. Tudi kodrolistni ohrovt, raznobarvna blitva, feferoni, bazilika, peteršilj, drobnjak, viseči rožmarin po novem spadajo med balkonsko cvetje.

Mešane zasaditve si nedvomno utirajo pot med klasične, z rastlinami ene vrste, ki jih poznamo. Vendar sprehod po deželi pokaže, da marsikdo nima čuta za barvno skladne in trpežne kombinacije. V čem je skrivnost druženja raznovrstnih rastlin?

Načelo je, da sadimo skupaj rastline s približno enakimi zahtevami. Po bujnosti naj si bodo čim bolj podobne, da se ne prerastejo. Z barvami ne gre pretiravati. Skladati se morajo z rastlinami v soseščini. Slovenska osnovna barva je rdeča. A ni bolj nemogoče kombinacije, kot sta opečno rdeča bršljanka in vijolična surfinija. Pri načrtovanju okenskih in balkonskih zasaditev je nujno treba slediti tudi barvi trajnih rastlin v gredi. Napačna odločitev sta denimo temno rdeča vrtnica na vrtu, na balkonu pa že omenjena opečno rdeča bršljanka. Stranke, ki me prosijo za pomoč pri načrtovanju, najprej vprašam, katere rastline imajo zasajene v gredici, kakšne barve je fasada, kaj so po znamenju, koliko časa imajo. Vsem, ki so zelo zaposleni, svetujem izbiro skromnejših rastlin, ki ne zahtevajo vsakodnevne pozornosti, in preizkušena korita z vodno rezervo. Problem je dopust. Na to ljudje pozabljajo, namreč kdo bo skrbel za rastline, ko bodo zdoma.

Vi imate kopico nenehno žejnih rož, lahko si mislim, da je na morje ne morete mahniti.

Zanimivo. Poleti sploh ne čutim potrebe, da bi šla na morje. Škoda se mi zdi vsakega trenutka, ki ga ne bi preživela v vrtnariji. No, kdaj pa kdaj se odpravim za dan, dva, peljem otroke, jih pridem iskat, obiščem prijateljico … Največja kazen zame bi bila, če bi morala ležati na plaži.

Naj uganem – takrat, ko vročina popusti, po balkonu ali vrtu prestavljate pleten stol in opazujete drobne, nevsiljive cvetove ter živali, ki se gostijo z medičino.

Če v ozadju še žubori potok, je to, verjemite, rajski občutek. Še bolj nori so trenutki, ko se uležem v travo. Zdaj, ko je vrtnarija ograjena in ob nedeljah zaprta, lahko računam na to, da me mimoidoči ne vidijo, kako, denimo, brez kopalk ležim na mehki, pravkar pokošeni dišeči travi in sprejemam energijo zemlje in rastlinja.

Torej se ob vas velikokrat obregnejo z: »Vi ste pa res čudakinja.«

Kaj pa vem. Vsak je po svoje čudak. Se vam ne zdi? Enostavno ne potrebujem morja, plašijo me množice turistov. Da bi potrebovala počitnice? Kaj pa še. Rože me razveseljujejo bolj kot kar koli na svetu. (Z očmi radoživo zaokroži po ganku s tisoči še vedno sijočih cvetov. Vztrajala bo, dokler jih ne posmodi slana. Slovo od njih bo težko.)

Začudena sem, da se še vedno sprašujete, zakaj vsako pomlad znova sadimo rože. Nas je tako naučila mama, babica, živimo v okolju, kjer sosedje kar tekmujejo med seboj, ali le zato, ker jih imamo radi, za svojo dušo?

Občudujem ljudi, ki vrtovom in vsem cvetočim lepoticam namenjajo zvrhano mero ljubezni in prostega časa. Pa saj to je duševna hrana, kajne. Jaz imam srečo, da sem kmetica. Nenehno sem lahko zunaj, na soncu, zraku, med ljudmi, rastlinami. Neobičajne stvari se mi dogajajo spomladi. Sajenje okenskega in balkonskega cvetja aprila in maja je vrhunec mojega ustvarjanja. Takrat nečloveško delam, hrane pa sploh ne potrebujem. Živim od sadja in vode. Če bi me vprašali, kaj se dogaja, vam ne bi znala odgovoriti. To je trans, nora atmosfera, strašna koncentracija energije, ki je usmerjena samo vame, da me nosi …

Je ukvarjanje z rožami torej bolj duhovno?

Ne vem. Kadar intenzivno delam, nezavedno padem v posebno stanje. Takrat ne mislim nase, čeprav dolgoročno ni dobro, da se popolnoma razdajam. A tista dva meseca sem samo telo, vse drugo je med ljudmi.

Na katere rože prisegamo Slovenci?

Na pelargonije, jasno.

Niso preveč monotone, dolgočasne?

Kje pa. Prve pelargonije so na evropska tla prišle pred tristo leti, žlahtnitelji pa običajnim sortam vsako leto pridružijo nove. Poznate angelske ali zvezdaste pelargonije? Kaj pa dišeče pelargonije z vonjem po limoni, pomaranči, cimetu, jabolku, poprovi meti, kokosu, korenčku, jagodah in – sladkosnedi, pozor – celo po čokoladi?

Kakšni pa so naši vrtički? Urejeni kot iz škatlice ali razmetani?

Kadar ob koncu tedna kolesarim, si jih vedno z veseljem ogledujem in moram reči, da skoraj na vsakem vidim, kaj bi še lahko postorila. Običajno je na njih veliko enoletnic. Seveda si želim, da bi bilo več trajnic in manj geometrije, torej da bi bile gredice manj poravnane. Če pogledate, je v naravi vse nekako po ovinkih. Tudi v vrtu morajo prevladovati naravne linije. Kjer je trava, je trava, kjer rastejo rastline, so rastline. Tako je še vzdrževanje enostavno. Denimo, jaz načrtujem vrt tudi tako, da se v njem stalno kaj dogaja …

Mislite na dinamiko rasti rastlin?

Ne. To pomeni, da mora februarja začeti cveteti nepozebnik, takoj za njim dišeča brogovita, v zemlji mora biti medtem polno čebulic poznih tulipanov, ki nas razveseljujejo v kombinaciji s spominčicami. Vse do jeseni, ko se, denimo, začnejo barvati listi in plodovi. Torej, v vsakem vrtu in na najmanjši gredi, tudi če ima le deset metrov, mora biti vse, o čemer sem govorila. To je obvezno. In da je vrt enostaven. Veliko delam na njem in vem, da vsak dan ne moreš biti pri rastlinah, odstranjevati odcvetelih cvetov. Zato vrtičkarjem svetujem, naj sadijo trajnice, s katerimi do jeseni ni dela.

Vrata ustvarjalnosti pri izbiri rastlin so na podeželju široko odprta. Katero cvetje spada na okenske police in balkone v mestih?

Ah, tudi po mestih se da krasno delati. Veliko strank imam iz Ljubljane, nekatere imajo zaradi prostorske stiske le po tri korita. Te posadim še posebno skrbno in bogato. Zadnjič je bila pri meni gospa, ki sem ji oblikovala jesenski nasad. Živi v stolpnici in je menda edina, ki sploh ima rože, zato sva jih posadili tako, da jih lahko občuduje iz stanovanja. Torej, nisva želeli pritegniti pozornosti ljudi, ki bi pogledali v štirinajsto nadstropje. To je zelo pomembno. Kdor sadi zase, rastline običajno občuduje od blizu, zato se lahko pusti zapeljati tistim z drobnimi cvetovi. To so bakopa, diascija, rumena zajčja deteljica, v modi so vzpenjalke, prisrčnost pričara črnooka suzana … Kdor sadi za druge, pač poseže po velikih in opaznih cvetovih. In spet smo pri bršljankah na metre, surfinijah in drugih, ki dosežejo hud učinek na daleč.

Kako gledate na rože? Kot vrtnarica ali estetinja?

Vsekakor moram zasaditev vedno začutiti. Ko pridem na prazen vrt, najprej vprašam, ali imajo lastniki radi vodo, potem se dogovorimo, kje bi bila, kje bi želeli v vrtu sedeti, nato ustvarjam naprej. Seveda me zanima tudi, kakšne izkušnje imajo z rožami, od njih pričakujem vsaj osnovne namige na barve in vrste želenih rastlin. A pri tem sem previdna. Če se le da, na podeželju ne bom sadila srebrne smreke ali rdečelistnega javorja, v mestu pa s premislekom. To so, bom rekla, močni motivi v vrtu, ki pritegnejo pozornost. Tedaj poskušam ljudi prepričati o čem drugem. Rekla bom, da ima vsak svoj stil. Moj je naraven. Vse črpam iz narave in tako tudi sadim.

Pravite, da večina Slovencev prisega na rdeče cvetoče rastline.

Je barva sodobnega časa, a je včasih preveč kričeča. Marsikoga zato hitro napeljem k razmišljanju o rožnati noti. Zakaj? Rožnato, modro, rumeno in belo cvetoče rastline se v vrtu lepše kombinirajo.

Ženske rade rečemo, da se na rože bolj spoznamo kot moški. Se strinjate?

O tem sem zadnjič med tekom razmišljala. Namreč o moških in vrtovih. Nekoč sem se z nekim gospodom pogovarjala o vrtu. Ko sem ga povprašala, ali uživa na njem, mi je odvrnil: »Veste, kaj se mi dogaja? Sploh ne pogledam več za nobeno žensko, ampak le opazujem, kako imajo ljudje urejene vrtove.« (Smeh.) No, nekdo drug pa mi je potožil: »Prosim, Ruth, samo ne tistih rož kot lani. Čisto nič nisem videl ven in nobene ženske, ki je šla po ulici, nisem opazil, ker so cvetovi prekrili vsa okna.«

Pri moških morate paziti, da ne delate napak.

Brez skrbi. A stranke se mi večkrat pohvalijo, da so bile najbolj odštekane zasaditve tiste, ki jih je oblikoval moj mož. Tudi on ni od muh. Kaj vem, najbrž ni obremenjen z normativi, na katere sem jaz bolj pozorna, denimo z vzdrževanjem, višino rastlin in kar je še takega. Skratka, ni se slabo kdaj pa kdaj prepustiti moški roki, da vam ustvari cvetoč nasad.

So v rožice zagledani tudi vaši trije otroci Jan, Miha in Pia?

Edini problem pri mojem poslu je, da sem bolj instantna mati. Seveda mi v glavni sezoni radi priskočijo na pomoč, ne morem pa reči, da bi kdo imel posebno veselje za delo z zemljo in rožami. Pridni so, res, in po tihem imam še nekaj upanja; nikoli ne veš.

Ampak tudi vi ste kot otrok sovražili delo na vrtu?

Najbolj od vsega, drži. Vso osnovno šolo sem si grozno želela, da bi živela v bloku. Vse moje prijateljice so namreč stanovale v bloku in so bile proste, jaz pa sem morala kositi, pleti, skratka delati. Le sobne rastline sem od nekdaj oboževala. Da sem postala agronomka, je kriva Vida Pauluševa. Gospa je imela cvetličarno Bled v Radovljici. Ravno včeraj sva se srečali. Spomnila me je, kako sem hodila k njej po eno rožico, pa po drugo … Kar pogosto sem bila pri njej in nekoč sem jo vprašala, kaj je študirala. Odgovorila mi je, da agronomijo. V četrtem letniku gimnazije sem potem namesto jezikov vpisala agronomijo. Vsi so se čudili, češ kaj je to za ena ekonomija. (Smeh.)

Misel, da bi imeli nekaj svojega, majhno vrtnarijo, vas je prešinila pred petnajstimi leti na vrtu psihiatrične bolnišnice v Begunjah.

Po diplomi na biotehniški fakulteti sem najprej vpisala magisterij. Teledetekcijo – huda znanost. Potem sem rodila prvič, drugič – in ugotovila, da ne bi več študirala. Zaposlila sem se v Begunjah, da, tam sem skrbela za zunanje imetje. V tistem času sem dala največ od sebe. Po študiju in vsej papirni službi sem v bolnišnici premikala gore. To so spomini. Potem sem ugotovila, da bi šla na svoje. Doma smo imeli kmetijo in sklenila sem, da bom šla na izobraževanje v tujino, kajti doma mi noben vrtnar ni hotel nič povedati. Na vrtnariji v Celovcu sem eno leto spoznavala svetle in temne plati vrtnarstva. Zasvojila sem se z novostmi. Želela sem jih natančno spoznati in doma tudi preizkušati. Začeli smo z majhnim rastlinjakom in vsako leto je postajal večji. Kaj na rečem? Srečo imam, da sem lahko kmetica.

Sprašuje: Klavdija Miko