nedelja, 26. oktober 2008

KONČNO, Končno, končno ...

Sem se lahko odpravila, tako kot številni v nedeljo v cerkev.
Narava - moje svetišče, mi je poklonila čudovito prebujanje dneva.
Na vrhu Begunjščice, sama z Dikom, z vetrom v laseh, točno ob sončnem vzhodu, sem bila nepopisno srečna.
Bliža se moj čas.
Čas, ko bom dnevu brez slabe vesti ukradla nekaj ur in jih posvetila le sebi.

Vstala sem ob štirih. Ko sva jo z Dikom mahnila iz Drage, je iz oblakov pršelo ...

Pod nogami se je lesketalo.

Malo pred šesto sva se dvignila nad oblačni pokrov. Občudovala sem svetleče zvezde, elegantno Luno in barve jutranje zarje.

Pogledi nad Roblekom ...

Na vrhu ob pol osmih, malce pred sončnim vzhodom, zaslužen zajtrk :)

V pričakovanju prvih sončnih žarkov ...

Ufff, je pihalo in zeblo v roke. Z Dikom, ki so ga zanimali le gamsi, sva se hitro podala na prečenje ožarjenega grebena.

In nato čez strmo Kalvarijo

Do Planince

Vsi, ki hodite na Roblek, jeseni zagotovo opazite del poti, ki je posuta z listi nenavadne barve.

V treh urah in 40 minutah, kolikor sem porabila za skok na Begunjščico, sem se kar naprej ustavljala. In se čudila darovom Narave!

4 komentarji:

Tanja pravi ...

Tudi sama sem bila danes na Robleku in se čudila tem listom. Katero drevo pa je to?

ruth pravi ...

Trepetlika.

Anonimni pravi ...

Hvala za čudovite slike - tudi moja želja je bila priti nad meglo. Vendar sem se napačno odločila. Kamniški vrh je bil v tako gosti megli, da mi je kar kapljalo od las. Sonca pa tudi nisem videla in nisem bila edina.
Res lepe slike! Hvala

Anonimni pravi ...

res čudovita prebujajoča zgodba. Hvala za lepe slike.
Lp Saša