Črno-beli StoL

Včeraj zvečer se je Miha najavil, da pride domov in vprašal, če greva na turo.
No, pa sva se danes zjutraj odpravila na najvišji vrh Karavank.

Pot iz Završnice do Valvazorjevega doma je bila praznično okrašena.

V dolino se nisva kaj dosti ozirala, saj ni bilo kaj videti.

Sopihala sem za sinom, ki se mu je mudilo proti vrhu.

Fotografirala sem malo.

Vse je bilo tako črno-belo ...

Spreminjala se je le jakost svetlobe - bolj ali manj svetlo.

In seveda VETER. Povsod so bile njegove sledi.

V megli se nama je zdelo, da ne bova nikoli prišla do cilja, a nama je uspelo ...

Ko sva pojedla slasten sendvič s kislo smetano, repo in kalčki redkvice, so se barve vrnile.

A vidljivost zato ni bila čisto nič boljša. K sreči sva poznala smer spusta, pravzaprav sva tipala. Meni je bilo v gosti megli na smučeh pošteno slabo, Miha je na bordu užival, zlasti na pršiču.

Od Prižnice do Završnice sva se spet videla :)

Na koncu sva se objela in zmenila, da bova drugič naročila malce boljše vreme.