108,3 km na 5. in 6. dan

Dragi zvesti spremljevalci Jungle maratona.
Poročilo iz predzadnje etape sem napisala v džungli in ne razumem, zakaj ga ni na uradni spletni strani. No, potem sem ga začela čarat ponovno včeraj, pa mi je tako nagajala tipkovnica, da sem obupala. Nastalo je tole (popravila sem le strešice) ...

Z Rajetom sva še vedno v Braziliji, od mojega prihoda v cilj sva bila že na dveh letališčih. Tu, na tretjem, v Fortalezzi, pa imava šest ur časa, zato vam lahko napisem nekaj misli.
Saj v resnici še ne vem, kdaj jih bom uredila in spravila v taprav predalček. Sedaj še vedno preskakujejo ena prek druge.
V enem stavku: Za mano je spet enkratna, nepozabna izkušnja, ki sem jo delila s srčnimi ljudmi v neokrnjenem delčku sveta. Prav vsem je bilo hudo, ko so videli, kaj se mi dogaja po tekmovalni plati, a mislim, da tudi taki dogodki krepijo človeka.

No, moje zadnje poročilo iz džungle ste lahko prebrali po končani četrti etapi. Tisti večer sem dobila antibiotike zaradi vnetja drugega prsta na desni nogi. Nič kaj obetavno pred peto etapo, kajne.
Spanja je bilo malo, saj smo vstali že ob treh. Čez uro in pol smo se zakadili čez vodo, tako da niso bili čevlji suhi niti trenutek:) Do prve kontrolne točke je bilo 11 ravninskih km in ne boste verjeli, za to razdaljo sem potrebovala dve uri. Kmalu po startu, ko smo tekli v temi kajvemkje, po vdirajoči se ivki, je naša skupinica povsem nepričakovana naletela na vodilne. V temi niso našli nobenih označb. Manjkala sta le domačina, ki so ju na drugi etapi zalotili pri goljufanju, saj sta tekla s praznimi nahrbtniki. Ona dva sta že vedela kodinkam. Bili smo čisto izgubljeni, pa zabredli smo na smrdeče močvirje, ki mu ni bilo videti konca. Ooo, pobralo mi je neskončno energije.

Potem sem včeraj v Braziliji zaključila s tipkanjem. Kar šestkrat sva z Rajetom morala vzletet, da sva koončno pozno ponoči pristala v Zagrebu. Današnji dan se je začel ob petih, delovno, s pisanjem članka za Družino in nadaljeval s telefonskimi klici ter načrtovanjem dela za prihodnje dni v jesenski sezoni.

Sedaj sem tu za računalnikom. Želim zaključiti najdaljšo etapo na Jungle maratonu, ki bi bila lahko, zaradi pestrosti terena in težavnosti, povsem ločen tekaški podvig.
Predvsem je kot meč visela nad nami časovna zanka. Od 5. kontrolne točke smo se morali namreč odpraviti ob pol treh popoldne - zaradi varnosti, da nas ne bi v globoki džungli ujela črna noč.
Številnim to ni bilo dano. Sama sem res močno stiskala zobe, da mi je, zaradi jutranje izgube časa v močvirju, uspelo pridihati na petko deset minut pred zdajci. Prišla bi prej, a kot vedno sem se posvečala naravi in fotkala ...

Tole pa je četrta kontrolna točka, na kateri so me vzpodbujali naj pohitim :)

Začel se je tek po neskončno dolgih peščenih cestah, mimo cerkvic,

raznovrstnih uporabnih in

nepopisno lepih okrasnih rastlin.

Oblake je odpihnilo iz neba, pritisnila je neznosna vročina. Jaz pa sem bila bitko s časom. To so posebni trenutki, ko sem tako izmučena, da že prisluhnem zdravi pameti. In ta pravi, da v življenju tiste minute niso prav nič posebne. A kljub temu mi želja ne da miru in noge premikam, premikam ter stiskam pesti. 
Ko zagledam v oddaljenosti postave, že zaslišim ovacije. Te me na krilih ponesejo k spremljevalni ekipi. Ta stopi v akcijo, ojoj, prvi mi zliva vodo na glavo, drugi v vrečo, tretji v bidon, četrti zajema vrečo vodo, saj potožim, da sem lačna in potrebujem kosilo. Predvsem pa si moram umit noge, na katerih se že od jutra drgne blatni mulj. Ne, za to pa res ni časa!
Z vrečko testenin s sirovo omako, prelitih z vrelo vodo, me prijazni vriskavci potisnejo v divjino. Tam se lahko zleknem, kjerkoli želim, pravijo. Čas sedaj ni več pomemben!!!
V miru med mravljicami in pajki pojem ter se cipicopi, saj hitreje ne morem, prebijam skozi džunglo. Težko sem neprestano zbrana in pogosto zgubim pravo smer. 
Ooo, kako se mi zasmeji, ko na poti skoraj pohodim mladega Jacka in vrstnika Marcusa. Izpovemo se ter si priznamo, da smo največji cepci in norci ter kaj vem kaj še vse, ter da bomo v prihodnosti le plesali in igrali karte.  

Hahahaha. Te naše izjave tudi posnamem, a se (k sreči) na filmu skoraj nič ne sliši :)

Ko prilezemo iz džungle in se na poti zvečeri ter kasneje na 6. kontrolni točki izvemo, da se naši bližnji predhodniki izgubljajo, zatisnemo oči in kar zaspimo. Pod nebesnim svodom, posutim s tisočerimi biseri. Na plaži ob reki, ki prinaša življenje.
Ob pol petih zjutraj, po osmih urah počitka, ko spet začnemo korakat, smo drugi ljudje.

Čeprav se spet izgubljamo, jaz uživam.

Ob sončnem vzhodu spet v vodi,

kmalu brez obutve - do cilja sem tekla bosonoga vsaj 30 km :)

Za prehod čez mangrove sem se seveda obula.

Prvič na maratonu sem hlače zamenjala za tekaško krilo, v skinsih mi bilo več za živet.

Sledil je enkraten del - preplavati je bilo treba dober kilometer razburkane reke.

Bil me je en sam smeh!!!

Tekaški prijatelji smo se ločili - mladi Jack je naprej zbežal že prej, malce hitrejšega tempa sem si zaželela tudi sama.
Bila sem lačna, lačna, zaloga gelov mi je pošla. Ponoči ob odhodu iz šestice ni bilo vroče vode za pripravo zajtrka, prejšnji večer pa sem bila tako na koncu z močmi, da mi topla hrana sploh ni prišla na misel.
Drugi dan najdaljše etape sem preživela od dveh gelov in Peronina. Enega pa sem morala hranit za zadnjo etapo. Med plavanjem mi je voda prišla v škatlo z izotoničnim napitkom, tako sem ostala tudi brez tega. Pa sem se preklopila na vodo, solne tablete in naravo.
Verjemite, gre tudi tako, čeprav počasi ...

Vsi drobni čudeži se zgodijo z namenom in vedno ob pravem trenutku.

Vem, da tudi za Rajeta najdaljša etapa ni bila lahka.
Ko sem ga zagledala tik pred ciljem, so me oblile solze sreče ...

Nato sem končno lahko iz razboletih ramen snela nahrbtnik, poiskala v njem vrečko z  instant krompirjevim pirejem in nevemšečim ter jeedla. Ooo, kako je hrana dobra reč!

Nato sem si privoščila masažo,

 končno dočakala Marcusov prihod,

ter šla na obisk k dohtarci.

Raje se je odpravil na klepet z novim ameriškim prijateljem, jaz naj bi počivala, a nisem mogla.
Šla sem do računalnika in vam napisala, kaj sem občutila v dveh dneh, a je že tako moralo biti, da se poročilo ni ohranilo. Enostavno je izpuhtelo ...