sreda, 10. oktober 2012

3. dan



No, pa sem spet tu. V resnici ne vem, kje naj zacnem, naj kaj zamolcim::
Zvecer je bila brazilska nadaljevanka kontrole opreme. Kot zakleto,dom sva si postavila zraven domacinov, ki so noreli in noreli, pó moje zadeti od koke. Veckrat sem sla do njihovih mrez in jih rotila z nasim psss. Haha, se bolj se je bilo treba smejat. No, dokazala sem sama sebi, da nisem dovolj mocna, da bi odmislila to tezavo. Malo sem se ponoci sprehajala naokrog, rezultat so bile moje popikane noge. In kako naj bi zaspala se pó tej boleci terapiji (vprasaja ne najdem na tem prenosniku).
In pomislite, ob stirih me niso predramili dzungelski zvoki, marvec kruljenje domorodcev. To so posebna skupina ciisto crnih tekacev, ki so tu zato, da dobijo od organizatorke vsak pó 500 realov. In kaksne tezave povzrocajo nam, ki se nismo prisli v dzunglo igrat.
Zjutraj sem jokala kot dez in si zelela domov, takoo sem bila nenaspana.
Nepricakovano se je dan zacel s plavanjem. In to pred soncnim vzhodom. Bilo je kicasto roznato nebo, ki se je zrcalilo v neverjetno topli vodi. Ko smo prilezli iz reke, smo se zagnali pó cesti. Skupinica vec kot desetih tekacev, z mano na celu, si je privoscila dvajset minutni podaljsek. Tekla sem z Robertom, Brazilcem. Pa mu recém, ej, tu ni nobenih oznacb. Pa odvrne: NO markers, GO principal. No, ko je ceste zmanjkalo, smo se dolgih nosov obrnili, koncno nasli izhod v dzunglo ter zaceli dohitevat zadnje tekace. Nerodna rec, tole prehitevanje na ozkih stezicah.
Vedeli smo, da je danes etapa neskoncno tezka, saj se je bilo v hribe treba plazit pó kolenih, da pa se bo pokazala slaba plat domacinov, si ni mislil nihce.
In the deepest dzungle kar naenkrat ni bilo vec oznacb. Potke pa take, da bi lahko zavil levo, desno. Kot klop se me je v tistem delu drzal prijazen mladenic, ki se ne druzi z onimi crnimi Brazilci. In je tekal naprej in vpil, ce je pot prava.
Vam povem, kje sva nasla veliko kepo rumenih oznacb* V jami ob poti. In to se je dogajalo se naprej. No, sedaj je vsem jasno, kdo je to pocel. Moja ljuba Brazilka, ki mi zeli, da bi prisla v cilj cim kasneje. A ne zaveda se, da s takimi neodgovornimi dejanji ogroza tudi druge. Takrat sem dojela, da se moram pazit, bilo je opozorilo.
Moram priznat, da mi je to pokvarilo lep kos poti, a pó tretji kontrolni tocki sem se streznila in se prepustila dzungli. Bila sem samasama na neskoncno naporni poti do cilja. Spet je disalo, pa to je res neverjetno, kaksne parfume proizvaja narava. Vês cãs smo se gibali pó obmocju jaguarjev. Tocno sem vedela, kdaj so bili v blizini. Izdaja jih vonj, ki spominja na nase gamse. Skoraj vês cãs sem imela zaradi tega na rokah kurjo polt. Nog, ki jih prekrivajo mokre kompresijske hlace, pa tako ali tako, odkar sem v dzungli, ne cutim.
Uff, uspelo mi je odmislit bolecino obvezanega prsta, na katerem se mi je vceraj nabral gnoj. Postala sem tudi mojstrica v lovljenju ravnotezja. Spotikam se se vedno, a se pred padcem pravocasno ujamem. Smola je bila ta, da smo imeli zaradi plavanja vês dan mokre cevlje. In tekli smo lê pó suhem terenu ...
Kaj bo ostalo za vedno zapisano v mojem spominu *
Najnajvecja druzina bambusov, kar si jih lahko zamislis. Svetloba se je igrala méd njihovimi rumenimi debli. Nato pa prehod cez potok, pó orjaskih deblih. Samo malo bi bilo treba do pristanka v vodi.
Tu, v pravi dzungli, so namontirane sirene. Lê katera zival izvaja take zvoke, ki jih slisimo pri nas prvo soboto opoldne* Pravzaprav tale hip slisim veliko tonsko usklajenih siren.
Danes sem bila na progi lacna. In kaj sem pojedla* Za zajtrk mlecni riz z vanilijo, nato pa na vsaki kontrolni tocki gel ter solno tableto. Vmes sem si privoscila tekoco hrano -Peronin, njami, s cokoladnim okusom. To je neverjetno, kaksne kolicine tekocine clovek spravi v svoje telo. Na vseh kontrolnih tocha sem nalila vodo do vrha vrece in primesala izotonik, a bila dvakrat kar posteno zejna.
Sedaj grem pa pocivat, gledat mogocna drevesa ter poslusat zivali. Komarjev ni, so pa mravlje obupne. Lezejo vsepovsod in posteno grizejo.
Se to vam povem. Tu sem pó vasi zaslugi taglavna, saj me zasipavate s posto. Veliko mi pomeni, da ste tudi vi delcek te pustolovscine.
Se beremo jutri, do takrat pa pozdrav iz skrivnostne dzungle ...
Ruth

Rezultatsko je Ruth po treh dneh na skupno odličnem 14. mestu, med ženskami pa s kar precejšnjo prednostjo na 1. Samo tako naprej!

14 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Drži se Ruth!!!!!!!!!!

POLONA pravi ...

Ruth držte se pa srečno naprej

Anonimni pravi ...

SREČNO, SREČNO, SREČNO!!!
Marija

Unknown pravi ...

Ruth, vemo da si dovolj močna da boš poleg zahtevne poti premagala tudi "brazilsko kuhinjo". Držimo pesti in srečno...

Unknown pravi ...

Dejmo Ruth! Naj te umazana igra brazilcev samo še bolj podžge!

Anonimni pravi ...

Ruth, kar te ne ubije, te naredi močnejšega!

Anonimni pravi ...

Naj kdo še 1x prosim prilepi link, preko katerega lahko Ruth pošljemo sporočila!

Anonimni pravi ...

Za sporočila: http://www.junglemarathon.com/2012_en.php?id=C0_147_35

Dajmo Ruth!

mate pravi ...

Srečno do cilja,kjer igrala bo GOLICA

Marko pravi ...

Bravo Ruth, glavo gor in do cilja!! Srečno!!

Cinnamon and Thyme pravi ...

Ruth, drži se! Mislimo nate in te spremljamo! Bodi močna! Srečno!!

Tashky pravi ...

Mislimo nate, pošiljamo pozitivne misli! Upam, da se danes naspiš in spočiješ! Kar tako naprej!!!!

consumer pravi ...

Kako bi pa izgledalo da prideš tja, tečeš in mimogrede uživaš v zelenju, se spočiješ in tako do cilja ...

C'mon, tole se bere kot detektivka.

Evo, danes je jutri in že nestrpno čakamo nove zapise prigod (tudi one, iz leta 2013 - 2020). Bo šlo? BOOOO

Ksenija pravi ...

nobena kuhinja ti ne more vzeti občutkov na sami dišeči progi... pa še boginje te spremljajo ;) nov dan, nova moč v tebi!!!