Prikaz objav z oznako SPP. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako SPP. Pokaži vse objave
sreda, 30. marec 2011
sreda, 4. avgust 2010
Prisrčno vabilo
Veliko mi pomeni, da smo bili zadnja dva tedna skupaj - tako ali drugače!Ker vem, da vas zanimajo podrobnosti, vas z Rajetom vabiva na srečanje.
Jaz bom poskrbela za nazorni prikaz Poti, moja ljuba "gospodinja" pa bo poskrbela za naše želodčke, da ob premagovanju prostranstev ne bomo lačni :)
Prijazno vabljeni v Podvin, v nedeljo ob 16. uri!
Prosim, da se do jutri zvečer najavite pri pobudniku srečanja na: raje@misti.si ali 041 71 90 11.
Upam, da pridete ...
torek, 3. avgust 2010
RUTH NA CILJU !!!
ANKARAN; 12:05
Zadnji pečat!
..kakšne mišice...
še do morja
s prijatelji
Z Venčeslavom in Johnom...
...kjer se pot konča!
Bravo!
Srečna!
Prijateljici
Pivo je moje!
Ja, super nimaš kej :)
Zadnji pečat!
..kakšne mišice...
še do morja
s prijatelji
Z Venčeslavom in Johnom...
...kjer se pot konča!
Bravo!
Srečna!
Prijateljici
Pivo je moje!
Ja, super nimaš kej :)13 DNI 6 UR IN 35 MINUT (z 24 urnim prisilnim počitkom zaradi vremena)
ZADNJE JAVLJANJE
Morje in z njim konec poti se že kaže.V cilju bo (bodo) nekje med 12:00 in 13:00 uro.
Bo treba počasi na pot.
13., zadnji dan; Vseeno spanje
5:50 Slavnik
Sončni vzhod na vrhu. Javila sta se ji že Joh in Jolanda, ki prihajata podpirat zadnje kilometre.
4:40
Zgubljala se je na poti na Slavnik. Johnov kolega Venčeslav jo rešil iskanj, jo le prepričal kar meni ni uspelo, da nima smisla ponoči tiščat skozi zid. Tako. Naspala se je in prejle začela, kjer je včeraj končala. Proti vrhu, in nato naprej oj le naprej, dokler je še kilometrov kej!
Zadnji scenarij; Ankaran okoli 15h.
Sončni vzhod na vrhu. Javila sta se ji že Joh in Jolanda, ki prihajata podpirat zadnje kilometre.
4:40
Zgubljala se je na poti na Slavnik. Johnov kolega Venčeslav jo rešil iskanj, jo le prepričal kar meni ni uspelo, da nima smisla ponoči tiščat skozi zid. Tako. Naspala se je in prejle začela, kjer je včeraj končala. Proti vrhu, in nato naprej oj le naprej, dokler je še kilometrov kej!
Zadnji scenarij; Ankaran okoli 15h.
ponedeljek, 2. avgust 2010
Smer - ANKARAN
20:15
Moja predvidevanja (malo jo pa le poznam) so se uresničila. Ruth nadaljuje pot do cilja.
Enga direktenga!
Moja predvidevanja (malo jo pa le poznam) so se uresničila. Ruth nadaljuje pot do cilja.
Enga direktenga!
Trenutno na poti proti Slavniku, in brez prestanka, mogoče kakšen POWER SLEEP, kot bi dejal Jure Robič, do Socerba, Tinjana in koooooončnega cilja, Ankarana! Čimperej, a počasi.
Pot iz Slavnika ji je poznana, naprej pa se bo držala cest. Nekaj kilometrov več, ampak brez bojazni, da bi se izgubila. Markacije so v tem delu SPP slabe, porazne!
Še pred svitom jo pokličem, Vas obvestim in ji drvim v objem! Če bo prav, nekje med 10:00 in 12:00 uro.
Še enkrat hvala vsem, ki ste jo v tako ali drugače spremljali in UPAVA-ŽELIVA, da se vidimo v nedeljo!
Lahko noč!
Ruth, tebi pa naj se sanje dokončno izpolnijo - budni!
12.dan; Koča na Javorniku - Škocjanske jame (Slavnik?)
18:25 klik, klik, klik...
Mimogrede, obisk tegale bloga presega vsa pričakovanja, od 1300 do 2300 obiskov dnevno. Jaz jih prispevam ene 20.
In to je tudi podatek.
Kje so še tisti kliki, ki se tu ne vidijo??!!
Do Slavnika je "samo" še 40 km, zato babe upajo, da ga dosežejo do noči. Bomo videli. Če se bodo počutile kot sedajle, in cilj se že skoraj voha, sigurno.
Kar pomeni, prihod v Ankaran - enkrat popoldan, jutri seveda.
14:29
Nedosegljiva, na poti na Vremščico.
Za vse, ki sporočate na en ali drug način, da bi pričakali Ruth na cilju, takole:
- točne ure prihoda seveda ne veva
- predvidoma bo zaključila jutri proti večeru, med 17:00 in 19:00 uro, spremljajte tule
- posebnega rajanja na cilju ne bo. Kaže, da jo bo čakala ekipa Tv. Utrujena ne bo za nobeno rabo (upam da ne),
ZATO:
- vsi, ama prav vsi, ki imate željo, čutite, ste vabljeni v nedeljo 8.avgusta ob 16h v Podvin - Mošnje 2a, Vrtnarija Reš na SREČANJE PRIJATELJEV
- za spremljevalce OBVEZNO!
- PRIJAVE OBVEZNE! mail: raje@misti.si, SMS: 041 719-011 ; do ČETRTKA, 5.avgusta zvečer. Vi ja, ki niste sigurni, vseeno pridite!
- čaka Vas Ruth, fotke = predavanje, dobra volja, prijatelji, sokovi, pivo, sadje, vino, voda, šnops, coca cola, rože, Dik, Lola, Raje in otroci (a few), vegi menu, meso tudi, skratka ŽURKA!
Mimogrede, obisk tegale bloga presega vsa pričakovanja, od 1300 do 2300 obiskov dnevno. Jaz jih prispevam ene 20.
In to je tudi podatek.Kje so še tisti kliki, ki se tu ne vidijo??!!
18:12 Škocjanske jame
Pa so tam. Sicer "spočite", a do Slavnika piše, reci in piši ,7 ur. Kar pomeni cca 5 ur in več.
Kaj zdaj?
Ruth okleva med ČIMPREJ in SE NIKAMOR NE MUDI. Če bo obveljalo prvo, bo ponoči bivakirala (že kje) in se jutri dopoldan, še preden bom jaz tam, namočila v slani vodi, t.i. morju.
Sicer pa kasneje.
Kasneje, ko bo odločena, tudi napišem kam pes taco moli, oziroma kako se je odločila.
15:20 - Vremščica
Peter je po osmih urah zapustil žensko druščino. Nadja in Olga, ki sta se Ruth pridružili dopoldan, so se pravkar sezule na Vremščici. Žena pravi, da se odlično počuti, nobenih težav z gležnji in žulji. Gledajo MORJE.
Pa so tam. Sicer "spočite", a do Slavnika piše, reci in piši ,7 ur. Kar pomeni cca 5 ur in več.
Kaj zdaj?
Ruth okleva med ČIMPREJ in SE NIKAMOR NE MUDI. Če bo obveljalo prvo, bo ponoči bivakirala (že kje) in se jutri dopoldan, še preden bom jaz tam, namočila v slani vodi, t.i. morju.
Sicer pa kasneje.
Kasneje, ko bo odločena, tudi napišem kam pes taco moli, oziroma kako se je odločila.
15:20 - Vremščica
Peter je po osmih urah zapustil žensko druščino. Nadja in Olga, ki sta se Ruth pridružili dopoldan, so se pravkar sezule na Vremščici. Žena pravi, da se odlično počuti, nobenih težav z gležnji in žulji. Gledajo MORJE.
Do Slavnika je "samo" še 40 km, zato babe upajo, da ga dosežejo do noči. Bomo videli. Če se bodo počutile kot sedajle, in cilj se že skoraj voha, sigurno.Kar pomeni, prihod v Ankaran - enkrat popoldan, jutri seveda.
14:29
Nedosegljiva, na poti na Vremščico.
Za vse, ki sporočate na en ali drug način, da bi pričakali Ruth na cilju, takole:
- točne ure prihoda seveda ne veva
- predvidoma bo zaključila jutri proti večeru, med 17:00 in 19:00 uro, spremljajte tule
- posebnega rajanja na cilju ne bo. Kaže, da jo bo čakala ekipa Tv. Utrujena ne bo za nobeno rabo (upam da ne),
ZATO:
- vsi, ama prav vsi, ki imate željo, čutite, ste vabljeni v nedeljo 8.avgusta ob 16h v Podvin - Mošnje 2a, Vrtnarija Reš na SREČANJE PRIJATELJEV
- za spremljevalce OBVEZNO!
- PRIJAVE OBVEZNE! mail: raje@misti.si, SMS: 041 719-011 ; do ČETRTKA, 5.avgusta zvečer. Vi ja, ki niste sigurni, vseeno pridite!
- čaka Vas Ruth, fotke = predavanje, dobra volja, prijatelji, sokovi, pivo, sadje, vino, voda, šnops, coca cola, rože, Dik, Lola, Raje in otroci (a few), vegi menu, meso tudi, skratka ŽURKA!
- V PRIMERU SLABEGA VREMENA ... a smo a nismo>!?
11:00 Nanos
Ruth in Peter sta se pravkar javila iz Nanosa. Po dokaj dogočasni poti do Zavetišča pri Abramu, kjer sta bila ob 9:10, sta uživala po za Ruth novem področju. Počuti se dobro, le malo jo skrbi zatekel gleženj, ki pa jo na srečo ne boli preveč.
Ruth, bolečina je začasna, slava pa večna :), kot je nekoč izdavil moj trener Penza. Samo pazi, lahko gre tudi takole - bolečina je začasna, poškodbe pa trajne! Glavo v roke. Meja ni cilj, meja je tvoje telo!
4:35 - Koča na Javorniku
Predzadnji dan: Koča na Javorniku, Zavetišče pri Abramu, Nanos, Vremščica, Škocjanske jame. Potem pa jutri čez Slavnik na morje. Ne vem česa se Ruth bolj veseli, konca ali morja? Mogoče mene?
nedelja, 1. avgust 2010
11.dan; Hleviše - Koča na Javorniku
20:01 Koča na Javorniku
V spremstvu kolesarjev s Črnega vrha sta ultramaratonki pofočkali današnji cilj v Koči na Javorniku. Ruth je manj utrujena kot včeraj. (jaz pa bolj). Med potjo so jo prišli spodbujat prijatelji in feni, Andreja, Damjan, Alenka,... kva naj rečem kot HVALA!
Jutri jo bo v jutranji svit pospremil bodoči (?) tast Peter, ki je že na štartu. Ko bo omagal (se hecam), bosta vodenje prevzeli gorenjki Nadja in Olga. Torej, dolgčas ji ne bo (tako kot je npr. meni) in obeta se zopet vroč, tekaško naspidiran dan.
Še prej pa,
Lahko noč!
Raje
16:00 Sinji vrh
in naprej do Koče na Javorniku - pauza: počitek:spanje: sanje>bil je dolg dan.teden.
11:50 Čaven
Sta sredi vrveža, na Čavnu
9:00 Mali Golak
Z vrha Malega Golaka se spuščata proti koči. Navdušeni nad čudovitim razgledom in nad tem, da nista srečali medvedov. Niti table, ki opozarja na njihovo prisotnost nista opazili.
3:00 Planinska koča na hleviški planini
Včeraj je bila pa utrujena. Zelo utrujena. Zato sta z Mihaelo, Andreja ju je zapustila v Idriji, vrgli sidro ob 18:30 na Hlevišah. Tam ju je čakal Uroš Feldin, ki je v bistvu povzročitelj Ruthine "bolezni" in še nekaj navijačev, z nasveti in toplo besedo, tam su jo čakali ajdovi žganci in idrijski žlikrofi, tam ju je čakal vroč tuš, počitek. Jaz ju nisem čakal, ker sta prišli pred mano.
Danes sta v hladno rosno jutro zakoračili ob treh zjutraj. Po Vojskem bosta osvojili Mali Golak, Čaven, Sinji vrh, na Javorniku pa je doma še ena tekačica, ki bo Ruth nudila prenočišče, Mihaela pa jo bo malce prej zapustila.
Ruth je do sedaj nadomestila dan prisilnega počitka in bo s tekom, če bodo noge zdržale (zatečeni gležnji, nekaj manjših žuljčkov...), zaključila v torek.
Tule pa je Johnovo poročilo, ki ga je objavil na Tekaškem forumu:
Po dogovorih in prisilnih spremembah sem Ruthin deseti tekaški dan po Slovenski planinski poti – transverzali, le dočakal in jo večji del poti spremljal. Zjutraj je ob svitu v močnem dežju, mrazu in megli sama začela svojo Pot pri koči pri Krnskih jezerih in se povzpela ob Krnskem jezeru na vrh Krna. Izredne razmere so vladale, temperatura je bila komaj 2 stopinji nad lediščem (da ne omenjam občutka mraza ob vetru!), že od prejšnjega dne vso namočenu Ruth pa je vztrajno namakal zmrznjen dež. Toda Ruth je le ena in ta se ne da. Samozavestno se poda ob Batognici, Peski mimo Prehodcev in planine Dobrenjščica proti planini Razor. Za planino Kal jo na poti presrečna objameva z Jolko, ki sva ji šla iz planine Razor naproti. Kavalir se ponudi, da ji bo nesel nahrbtnik. Ma kje pa, tega pa jaz ne dam, pravi in prav na koncu poti sem dobil dovoljenje, da ga »poteškam«. Joj kaj vse nosi in koliko je to težko.Ko smo se bližali koči na planini je temperatura naraščala. Ob vhodu na dvorišče sta nas pričakali zastavi – Slovenska in Evropske zveze, ob njima pa celotno osebje s podmladkom, s čestitkami, dobrodošlico in čudovitim šopkom planinskega cvetja. Ja ne moreš ostati malodušen, solzice, ni kaj. Enkratna gesta prijaznega oskrbnika z njegovimi sodelavci in sorodniki. Sledilo je umivanje, preoblačenje, ne vem, če ne še kakšno lakiranje nohtov, vsaj na nogah, kajti trajalo je in trajalo. V tem času smo ji pogrnili mizico in kar parkrat je še kasneje na poti hvalila zeleno solato, stročji fižol, lubenico, da ne govorim o pravkar pečenem jabolčnem štrudlu. Ma ja smo se potrudili, saj si to zasluži in to smo z velikim veseljem naredili. Sledilo je prebiranje SMSov, javljanje v eter Primorskemu valu in veselo čebljanje. Krepko čez uro je trajalo to »preoblačenje«. Jolka ji je zrihtala tri pare suhih tenisk, po tehtnem premisleku pa se je pametno odločila, da nadaljuje kar v svojih premočenih. Po prisrčenm stisku rok sva se poslovila z osebjem in Jolko povabila na večerno srečanje v bolnici Franja, kar je bil najin cilj.Hladen štart, lep vzpon, bežno srečanje premraženih in premočenih planincev, ki so prišli z Vogla, par ovinkov in v 48 minutah sva že na Gorenjskem preko Vogla. Kmalu se srečava z močnim vetrom, ampak še znosnim, saj je le-ta obetal prenehanje padavin in dejansko izboljšanje vremena. Megla naju je malo zavrtela ob postaji smučarske naprave pod Šijo, pa sva se le odvila in pohitela proti Rodici. Na tem delu pa se začenja stanje, ki ga je oskrbnik na Črni prsti poimenoval »Himalajske razmere«. Žal jih sam še nisem preizkusil – ta pravih Himalajskih – teh včerajšnjih, naših, »poletnih«, pa imam za dolgo časa dovolj in jih nobenemu ne privoščim. Leden dež, neznosem veter s severa in še »orkanski« sunki so naju spremljali na vrh Rodice. Tu sva imela levi polovici obraza že zaledeneli. Pohitiva naprej na južno stran, za grebenom bo boljše. In res sva kar stiskala, pa spet po severni strani grebena, tik pred Raškovcem pa nisva uspela zlesti spet na južno stran, ker bi naju zbrisalo. Razsodno in odgovorno je izkušena Ruth odločila – dost je! Greva v dolino. In sva zavila proti Bohinju, po stezicah, kozjih, kravjih in potem jih ni bilo več, samo ruševje, joj muka. Sporočilo Rajetu kaj delava in začneva se vrteti po vrtačah, pa se nama zdi, da je tu bolje, pa greva tu. In spet pametna ženska odločitev, poglejva na to goro, mogoče pa je z druge strani prijazna, res je prijazna, pa tudi visoka, več kot Črna prst. Travniki posejani z rožicami so poplačali vse muke in tudi veter je oslabel. Po dobrih dveh urah »lutanja« sva se znašla na istem grebenu pred Raškovcem, veter pa je za kakšen kilometer upočasnil in pohitela sva na »jug«. Razmere so se toliko izboljšale, da sva se odločila nadaljevati do Črne prsti. Raje naju je po Bohinju že iskal s suhimi cunjami, ko mu ženka sporoči, da jo mahava na Črno prst. Pa še on v dir gor. Pred nama je že čakal v koči, kjer so vsi zaskrbljeno kukali skozi okna. Glej ga, pravi Ruth, pa novo frizuro ima. Na vratih mi je stisnil roko z besedico »hvala«. S stiskom sva si vse povedala, ma sva dedca in nisva potočila solzic. Dorica in Jože sta tudi prava človeka za v planinsko kočo in spet je bilo vsega. Tokrat sva se oba preoblekla, malo bolj na brzino, saj se je ura bližala osmi in odbrzela proti Kobli, Vrhu Bače na Petrovo Brdo. V trdi noči, ob svetlih zvezdah, se je bližal skrajšan konec današnje izkušnje in napovedoval lep jutrijšnji dan. Pri prijaznem Rudkotu pa spet »pušelc« s planine Razor, Jolka in Kati, čestitke ter polna miza dobrot (sirotka, sir, palačinke, sadje, pa tudi pivo za tiste, ki smo končali »šiht«. Dogovor, da vstane ob štirih, se dobi z Andrejo in jo mahneta na Porezen, prebiranje SMSov in klepet je pripeljal uro krepko čez enajst. Gremo spat, lahko noč in SREČNO RUTH – babn'ca in pol si! Hvala.
V spremstvu kolesarjev s Črnega vrha sta ultramaratonki pofočkali današnji cilj v Koči na Javorniku. Ruth je manj utrujena kot včeraj. (jaz pa bolj). Med potjo so jo prišli spodbujat prijatelji in feni, Andreja, Damjan, Alenka,... kva naj rečem kot HVALA!
Jutri jo bo v jutranji svit pospremil bodoči (?) tast Peter, ki je že na štartu. Ko bo omagal (se hecam), bosta vodenje prevzeli gorenjki Nadja in Olga. Torej, dolgčas ji ne bo (tako kot je npr. meni) in obeta se zopet vroč, tekaško naspidiran dan.
Še prej pa,
Lahko noč!
Raje
16:00 Sinji vrh
in naprej do Koče na Javorniku - pauza: počitek:spanje: sanje>bil je dolg dan.teden.
11:50 Čaven
Sta sredi vrveža, na Čavnu
9:00 Mali Golak
Z vrha Malega Golaka se spuščata proti koči. Navdušeni nad čudovitim razgledom in nad tem, da nista srečali medvedov. Niti table, ki opozarja na njihovo prisotnost nista opazili.
3:00 Planinska koča na hleviški planiniVčeraj je bila pa utrujena. Zelo utrujena. Zato sta z Mihaelo, Andreja ju je zapustila v Idriji, vrgli sidro ob 18:30 na Hlevišah. Tam ju je čakal Uroš Feldin, ki je v bistvu povzročitelj Ruthine "bolezni" in še nekaj navijačev, z nasveti in toplo besedo, tam su jo čakali ajdovi žganci in idrijski žlikrofi, tam ju je čakal vroč tuš, počitek. Jaz ju nisem čakal, ker sta prišli pred mano.
Danes sta v hladno rosno jutro zakoračili ob treh zjutraj. Po Vojskem bosta osvojili Mali Golak, Čaven, Sinji vrh, na Javorniku pa je doma še ena tekačica, ki bo Ruth nudila prenočišče, Mihaela pa jo bo malce prej zapustila.
Ruth je do sedaj nadomestila dan prisilnega počitka in bo s tekom, če bodo noge zdržale (zatečeni gležnji, nekaj manjših žuljčkov...), zaključila v torek.
Tule pa je Johnovo poročilo, ki ga je objavil na Tekaškem forumu:
Po dogovorih in prisilnih spremembah sem Ruthin deseti tekaški dan po Slovenski planinski poti – transverzali, le dočakal in jo večji del poti spremljal. Zjutraj je ob svitu v močnem dežju, mrazu in megli sama začela svojo Pot pri koči pri Krnskih jezerih in se povzpela ob Krnskem jezeru na vrh Krna. Izredne razmere so vladale, temperatura je bila komaj 2 stopinji nad lediščem (da ne omenjam občutka mraza ob vetru!), že od prejšnjega dne vso namočenu Ruth pa je vztrajno namakal zmrznjen dež. Toda Ruth je le ena in ta se ne da. Samozavestno se poda ob Batognici, Peski mimo Prehodcev in planine Dobrenjščica proti planini Razor. Za planino Kal jo na poti presrečna objameva z Jolko, ki sva ji šla iz planine Razor naproti. Kavalir se ponudi, da ji bo nesel nahrbtnik. Ma kje pa, tega pa jaz ne dam, pravi in prav na koncu poti sem dobil dovoljenje, da ga »poteškam«. Joj kaj vse nosi in koliko je to težko.Ko smo se bližali koči na planini je temperatura naraščala. Ob vhodu na dvorišče sta nas pričakali zastavi – Slovenska in Evropske zveze, ob njima pa celotno osebje s podmladkom, s čestitkami, dobrodošlico in čudovitim šopkom planinskega cvetja. Ja ne moreš ostati malodušen, solzice, ni kaj. Enkratna gesta prijaznega oskrbnika z njegovimi sodelavci in sorodniki. Sledilo je umivanje, preoblačenje, ne vem, če ne še kakšno lakiranje nohtov, vsaj na nogah, kajti trajalo je in trajalo. V tem času smo ji pogrnili mizico in kar parkrat je še kasneje na poti hvalila zeleno solato, stročji fižol, lubenico, da ne govorim o pravkar pečenem jabolčnem štrudlu. Ma ja smo se potrudili, saj si to zasluži in to smo z velikim veseljem naredili. Sledilo je prebiranje SMSov, javljanje v eter Primorskemu valu in veselo čebljanje. Krepko čez uro je trajalo to »preoblačenje«. Jolka ji je zrihtala tri pare suhih tenisk, po tehtnem premisleku pa se je pametno odločila, da nadaljuje kar v svojih premočenih. Po prisrčenm stisku rok sva se poslovila z osebjem in Jolko povabila na večerno srečanje v bolnici Franja, kar je bil najin cilj.Hladen štart, lep vzpon, bežno srečanje premraženih in premočenih planincev, ki so prišli z Vogla, par ovinkov in v 48 minutah sva že na Gorenjskem preko Vogla. Kmalu se srečava z močnim vetrom, ampak še znosnim, saj je le-ta obetal prenehanje padavin in dejansko izboljšanje vremena. Megla naju je malo zavrtela ob postaji smučarske naprave pod Šijo, pa sva se le odvila in pohitela proti Rodici. Na tem delu pa se začenja stanje, ki ga je oskrbnik na Črni prsti poimenoval »Himalajske razmere«. Žal jih sam še nisem preizkusil – ta pravih Himalajskih – teh včerajšnjih, naših, »poletnih«, pa imam za dolgo časa dovolj in jih nobenemu ne privoščim. Leden dež, neznosem veter s severa in še »orkanski« sunki so naju spremljali na vrh Rodice. Tu sva imela levi polovici obraza že zaledeneli. Pohitiva naprej na južno stran, za grebenom bo boljše. In res sva kar stiskala, pa spet po severni strani grebena, tik pred Raškovcem pa nisva uspela zlesti spet na južno stran, ker bi naju zbrisalo. Razsodno in odgovorno je izkušena Ruth odločila – dost je! Greva v dolino. In sva zavila proti Bohinju, po stezicah, kozjih, kravjih in potem jih ni bilo več, samo ruševje, joj muka. Sporočilo Rajetu kaj delava in začneva se vrteti po vrtačah, pa se nama zdi, da je tu bolje, pa greva tu. In spet pametna ženska odločitev, poglejva na to goro, mogoče pa je z druge strani prijazna, res je prijazna, pa tudi visoka, več kot Črna prst. Travniki posejani z rožicami so poplačali vse muke in tudi veter je oslabel. Po dobrih dveh urah »lutanja« sva se znašla na istem grebenu pred Raškovcem, veter pa je za kakšen kilometer upočasnil in pohitela sva na »jug«. Razmere so se toliko izboljšale, da sva se odločila nadaljevati do Črne prsti. Raje naju je po Bohinju že iskal s suhimi cunjami, ko mu ženka sporoči, da jo mahava na Črno prst. Pa še on v dir gor. Pred nama je že čakal v koči, kjer so vsi zaskrbljeno kukali skozi okna. Glej ga, pravi Ruth, pa novo frizuro ima. Na vratih mi je stisnil roko z besedico »hvala«. S stiskom sva si vse povedala, ma sva dedca in nisva potočila solzic. Dorica in Jože sta tudi prava človeka za v planinsko kočo in spet je bilo vsega. Tokrat sva se oba preoblekla, malo bolj na brzino, saj se je ura bližala osmi in odbrzela proti Kobli, Vrhu Bače na Petrovo Brdo. V trdi noči, ob svetlih zvezdah, se je bližal skrajšan konec današnje izkušnje in napovedoval lep jutrijšnji dan. Pri prijaznem Rudkotu pa spet »pušelc« s planine Razor, Jolka in Kati, čestitke ter polna miza dobrot (sirotka, sir, palačinke, sadje, pa tudi pivo za tiste, ki smo končali »šiht«. Dogovor, da vstane ob štirih, se dobi z Andrejo in jo mahneta na Porezen, prebiranje SMSov in klepet je pripeljal uro krepko čez enajst. Gremo spat, lahko noč in SREČNO RUTH – babn'ca in pol si! Hvala.
sobota, 31. julij 2010
Nekaj slik
S Trente do Črne prsti (današnji potek spremljate spodaj)
Premočena do kosti - Koča pri Krnskem jezeru
Dež in sneg proti Krnu
Solze sreče
Stik z možem
John spremljevalec
Ruth, seveda
Sunki vetra
Črna prst
Premočena do kosti - Koča pri Krnskem jezeru
Dež in sneg proti Krnu
Solze sreče
Stik z možem
John spremljevalec
Ruth, seveda
Sunki vetra
Črna prst
10.dan - Petrovo brdo - Vojsko
16:00 Proti Idriji
Zgleda, da jim bo uspelo zavzeti Vojsko. Vsak čas bodo v Idriji, noči pa še od nikoder. Prima!
Še ena skupinka (v ospredju naše tekačice :)
Zgleda, da jim bo uspelo zavzeti Vojsko. Vsak čas bodo v Idriji, noči pa še od nikoder. Prima!
Še ena skupinka (v ospredju naše tekačice :)
12:20 Bevkov vrh
Najprej se opravičujem Andreji, da sem jo preimenoval v Alenko. Preveč informacij, pa imena so moja šibka točka...
No, v glavnem so babe hitre. Ruth je od včerajšnjega udarca ob skalo bolel gleženj, a so ga s skupnimi močmi in povojem porihtale. Prav fajn je slišat dobro voljo, čeprav samo preko telefona.
10:45 Ermanovec
Andreja, Ruthina današnja spremljevalka, je pa morala danes zgodaj iz tople postelje. Ampak za tekače z dušo, to ni problem. V soju čelk in počasi umirajoče lune, ja, dež je prenehal, sta jo firkelc čez štiri mahnili proti Poreznu. Današnja trasa je za Ruth nova, nepoznana. Zato ji bo vodenje prišlo dodatno prav.
Današnji cilj je bolj kot ne, nedoločen. Pot ju bo vodila mimo Bolnice Franje na Ermanovec, Bevkov vrh, Sivko, do Hleviš, če bo čas in moč, o volji ne dvomim, pa mogoče še v Vojsko.
Bomo spremljali.
Kasneje nalimam še fotke zadnjih dveh dni.
Najprej se opravičujem Andreji, da sem jo preimenoval v Alenko. Preveč informacij, pa imena so moja šibka točka...
No, v glavnem so babe hitre. Ruth je od včerajšnjega udarca ob skalo bolel gleženj, a so ga s skupnimi močmi in povojem porihtale. Prav fajn je slišat dobro voljo, čeprav samo preko telefona.
10:45 Ermanovec
V Cerknem se jima je pridružila še domača stezosledka Mihaela. Pomagala jima je že najti, malo sta zatavali, pot do Bolnice Franje. sedaj pa že brezskrbno, s pospešenim tempom in po vsej verjetnosti klepetaojč, šibajo proti Bevkovem vrhu. Mihaela bo spremljala Ruth še jutri. Danes jih grem proti večeru pozdravit in naloudat v Idrijo. Ruth ima tavelik hribovski nahrbtnik. Če bo hotela držat tempo, ga mora zamenjat za manjšega.
Andreja, Ruthina današnja spremljevalka, je pa morala danes zgodaj iz tople postelje. Ampak za tekače z dušo, to ni problem. V soju čelk in počasi umirajoče lune, ja, dež je prenehal, sta jo firkelc čez štiri mahnili proti Poreznu. Današnja trasa je za Ruth nova, nepoznana. Zato ji bo vodenje prišlo dodatno prav.
Današnji cilj je bolj kot ne, nedoločen. Pot ju bo vodila mimo Bolnice Franje na Ermanovec, Bevkov vrh, Sivko, do Hleviš, če bo čas in moč, o volji ne dvomim, pa mogoče še v Vojsko.
Bomo spremljali.
Kasneje nalimam še fotke zadnjih dveh dni.
Naročite se na:
Objave (Atom)