Po hudi uri

Včeraj in danes me je več prijateljev klicalo in spraševalo, kako smo v Podvinu preživeli hudo uro.

Nimam navade gledati televizije in priznam, da nisem prav na tekočem, kaj se dogaja pri nas in v svetu. Ob devetih zvečer sem pred ekranom obsedela in mislila na vse, ki jih poznam in živijo v prizadetih krajih.

In potem sem se spomnila naših najtežjih trenutkov. Kako je orkanski veter v času, ko je bil moj ati na olimpijadi v Sarajevu, odkril streho na hiši (strešniki, imenovani "Trajanka" so bili montirani le nekaj mesecev) in velik del strehe na hlevu. Kot za šalo je podiral stoletne tepke in dokončno počistil naš smrekov gozd.

Kot bi bilo danes, imam pred očmi, kako ponosno sem pred 16 leti opazovala našo malo nastajajočo vrtnarijo iz stare ceste, ko sem fanta peljala na sprehod na Črnivec. Pihal je močan veter. Ko smo se vračali domov, plastenjaka ni bilo več. Rože, ki smo jih lahko rešili, smo znosili kar v hišo.

A nismo obupali. Zgradili smo nov steklenjak, ki naj bi kljuboval vetru. Ker smo potrebovali vse več prostora, smo pred njega postavili še en tunel. Na eni strani ga je omejeval špalir hrušk. Pred vso to kompozicijo smo zasadili živo mejo omorik, ki naj bi enkrat dostojno kljubovale vetru in naredile dobro zaščito. Glej ga zlomka, vse omorike so dobile lubadarja!?

Nekaj let kasneje, v hladnem februarju je bril karavanški fen, na vso moč. Z Rajetom sva bedela, kontrolirala vrvi, s katerimi smo učvrstili plastiko, zabijala kole ob severno steno tunela, ki so jo sunki močno majali. Jokala sem in se spraševala - zakaj, zakaj.
Ob dveh ponoči sem čisto izčrpana šla v spalnico. Čez nekaj trenutkov je počilo - joj, kakšen zvok in odneslo ... Rajetu pred očmi je popustilo kovinsko zapiralo pri vratih tunela. K sreči se je rešil, folija je plapolala v vetru, nato jo je odneslo, odpihnilo je tudi vse rože, ki smo jih tisti teden znosili na mize. Nihče ni mogel verjeti, kako je ukrivilo zabetonirane nosilce plastenjaka. Hrušk, starih več kot deset let, ni bilo več.
Potem je padla odločitev - zgradili bomo rastlinjak.
Kljub močni konstrukciji objektov se vetra še vedno izjemno bojim.

Imamo srečo, da nas narasla voda v hudourniku ne ogroža, saj so stavbe na dvignjenem terenu.

Po dežju vedno posije sonce!!!