petek, 04. december 2009

Fotke: Mošnje - Ajdovščina

Miha je prišel domov in sedaj bo moja sredina pot dobila še slikovno gradivo :)
Vstala sem 15 minut do polnoči in si naredila - kaj pa vem - zajtrk, večerjo?
Koruzni in pirini kosmiči, rozine, nakaljeni mandlji in sončnice, preliti s toplim mlekom.

Če pomislim, kako me je včasih na teku vedno spremljala ura in s kakšnim veseljem sem nanjo gledala. Bilo je namreč izjemno pomembno, koliko kalorij sem pokurila.
Sedaj me to sploh več ne zanima.
Iz hiše sem se spravila, ko je ura odbila 00:15. Potem sem tekla skozi Mošnje (479 m.n.m.), po bregu do Save, krepko navzgor do Zgornje Dobrave in spet navzdol do Lipnice.
V Kropi sem pogledala na zvonik in ugotovila, da je ura malce čez eno.

Ob teku na Jamnik (834 m) sem premišljavala, da se takega podviga ne moreš lotit, če te je v gozdu strah. A povem vam, ponoči oživijo zvoki - nič ne vidiš, zato pa ohoho - dooobro slišiš.
Srečanje s srnama. Bili sta čisto presenečeni ...

Ooo, kakšna škoda, da nisem mogla slikat prizorov na Jamniku.
Enkrat bom šla ob polni luni tja dežurat, morda se pravljica še kdaj ponovi.
Mihu sem prejle rekla, da zavidam njegovemu prijatelju, ker tam gori živi in lahko vsak trenutek uživa ob enkratnih razgledih, pa je dejal: To je za njega čist navadn.

Luna je svetila tako močno, da bi lahko čelko kar ugasnila. A sem se bala, da se ne bi na kakšni asfaltni grbini spodtaknila.

A svetlega veselja je bilo kmalu konec. V vasici Rudno pred Železniki (450 m) sem prišla pod meglen pokrov.

Ooo Davča - ne bom pozabila - že podnevi imaš tam v soteski občutek utesnjenosti, kaj šele v črno črni noči.
Na eni strani ceste je grmela Davščica, na drugi so sem in tja pritekli potočki. Vsak z drugačnim zvokom. Čisto ob vsakem sem se zdrznila. In nič slikala!
Sem pomislila - če bi se tu sredi noči morala peljat z avtom, bi se zagotovo od znotraj zaklenila :)
Luno sem ugledala šele visoko gori, ob smučišču Cerkno, na kakšnih 1000 m.

Še sedaj ne morem verjet. Ko sem bila nad Gorenjimi Novaki je začelo mogočno doneti. Bila sem čisto zbegana. Zvoni tako zgodaj? Izbrskala sem telefon in pogledala na uro - bila je točno šest!!

Cerkno (324 m) je moj priljubljeni kraj za oskrbo z malico - tokrat sem si privoščila polnozrnato žemljico, banano, jogurt, vodo.

Mislila sem, da bo pot - navzdol in počasi navzgor do Idrije (325 m) kaj lažja, ko poznam vsak ovinek - a se je vleeeklo!

V pekarni v Spodnji Idriji sem kupila še eno žemljico, na bencinski liter jagodnega soka ...

potem pa griz griz po serpentinah.

Na Idrijskem Logu sem spremenila plan, ustrašila sem se oblakov nad Trnovskim gozdom

in pristala na Črnem vrhu (683 m) ...

Bilo je hladno. Kljub temu, da sem se oblekla, se nisem mogla ogret.
Ko bi videli, kako sem mahala z rokami in slišali, kako sem se vzpodbujala - samo sebe, na glas :)

Tudi sončni žarki, ki sem jih bila deležna na poti proti Colu, niso pomagali.

Bilo je tako lepo ...

A po 16-ih urah teka sem imela dovolj.

Hvaležna sem telesu, prav vsem mišicam in tudi glavi, da smo držali skupaj in - vzdržali!

3 komentarji:

ema pravi ...

zelo pogumno !

magda pravi ...

za božjo voljo koliko pa je to kilometrov?

Ruth Podgornik Reš pravi ...

okroglih 100 :)