Vedela sem, da se splača na hrbtu tovoriti smuči na najvišji vrh Karavank.Štiri ure in pol sem porabila za meni tako ljubo turo.
Kljub temu, da se je sonce skrivalo, je bilo med gaženjem vroče - za zavihane hlače in kratka rokava.
Še dve "pikici" lezeta na vrh :)
Jaz sem se najprej podala na Mali Stol.
Nato pa še na vrh. Le kako sem mogla doma pozabit doma sadje? Kavka je kar čakala ...
Ooo, kako je sneg zažarel, ko je posijalo sonce!
Kolikokrat sem vam že povedala?To je zame najlepše "smučišče" - z enkratnim razgledom na Triglav.
Sneg pa mmmm, boljši ne more biti ...
"Ej, Ruth, a ti pa kr smučaš?" se je razleglo iz daljave.
"Jaaa, kaj je fajn" sem zavpila nazaj.
Ko je prvič zaškrtalo, so smučmi takoj romale na hrbet.
Ni mi bilo hudega, ob vseh prelestnih utrinkih.
Ej, cvetoče rožice, ste se zmotile - sedaj je december!?
Ob tem viharniku se vedno zahvalim gori ...
in ne pozabim dodati priporočila za naslednjo srečno turo :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar