sreda, 07. julij 2010

Pred 23 leti

Na včerajšnji dan leta 1987 sem takole mirno obirala kamilice ...
7. julija, nekako opoldne pa sem se že zgubljala v nezavest. Ginekolog se je odločil, da bom rodila sama, brez pomoči. No, dejal je, da bodo, če bo treba, ob treh naredili carski rez.
Pa sem se mučila, o kakoo, kar 17 ur, dokler se naju z Janom niso končno "usmilili".
O porodu ne vem nič, ker nisem bila "zraven". Žal! Pa kar sedem ur po tem sem se očitno odločala, če bi prišla nazaj ali ne. Pa sem - skozi čudovit mavrični tunel ...
Zato se vsako leto skupaj z Janom veselim rojstnega dneva, saj je tudi moj!!!

Včasih smo počeli vse mogoče, tudi plezali.
Jana je to pošteno zagrabilo, tako letos praznuje svoj 23. rojstni dan v Dolomitih, pod Marmolado.

3 komentarji:

Anonimni pravi ...

Se mi pa kar zdi, da smo tudi mi nekogaršnja tam zgoraj, le sezonska zasaditev.(vi ste potemtakem prav gotovo drobnocvetni mleček).
Kakorkoli, imate ljubeznivega vrtnarja.Naj vas čuva še naprej.

saša pravi ...

čestitke obema :)

Jozica pravi ...

Ruth, čestitke...
In še sama ne vem, po kakem spletnem naključju sem se znašla v tvojem blogovskem vrtičku polnem rožic, takih in drugačnih. In všeč mi je. Sprehodila sem se tudi po tvojih nekoliko starejših zapisih... Tako domača mi je ljubezen do rastlinja, ker je moja mami prav taka "čarovnica" z rožami kot ti. Tako domača mi je ljubezen do hribov, ker se nekaj let nazaj zaljubila v naše vrhove in jih, počasi enega za drugim obiskujem. Prav tako si deliva zavedanje oz. dolžnost do lastnega zdravja in ponuditi sebi najboljše, kar narava nudi. Res si "amazing" ženska. In upam, da bom tudi jaz zmogla toliko pozitivne aktivnosti, ko bodo prišle na svet tiste najbolj dragocene rožice, otroci.
Hvala za tele tvoje vsakdanjosti, ki mi kdaj pa kdaj ne samo polepšajo dan, dajo nekaj novega, temveč me tudi spodbujajo na tiste malo temnejše dni...