torek, 14. december 2010

Dan za obešanje perila


Sedaj, ko nisem več pisateljica, sem spet postala ene vrste gospodinja.

Lotila sem se perila, ej kuuupov, ki so kar vztrajno čakali :)

In spet se ubadam z nogavicami brez para.

Kot nalašč sem med svojimi dokumenti našla nekaj Janovih najstniških pesmi.

Tu je ena zgovorna ...



1 (eno) osebna pripoved


Dan za obešanje perila je.

Res ogromno se ga je že nabralo.

Nogavic je za polno kanglico.

Vse so brez para.

Sploh ne vem kaj naj storim. Ne upam si jih vreči proč.

Nikoli ne veš, kdaj se kakšna kje najde.

Da bi mi vsaj kdo pomagal.

Rjuhe so težke, prepojene s potom teles. Tudi telesa

so brez para. K sreči je veter ravno pravšnji.

Moram se podvizati. Upam, da me ne bo spet

zbodlo v kolku.

Res sem že lačen. Ko vse obesim, si bom lahko

ocvrl jajce.

2 komentarja:

Anonimni pravi ...

Kako prisrčno! :)

vida pravi ...

Živo se še spominjam, takih štrikov:Polnem povijalk. Si se moral kar potrudit, da si jih razpletel in obesil na štrik.
Ejjj, pa 2 otroka v plenicah!