Na zajtrk v Tmin

Glede na to, da ni ravno blizu, sva se z našim tekaškim kužom odpravila zdoma ob desetih, zvečer seveda :)
Na rame sem si oprtala težak ruzak, poln cunj, pijače in hrane, pa sva jo mahnila po samotnih cestah čez Kropo, Jamnik, Dražgoše, Železnike, Petrovo brdo ... vse do Tolmina - ob soju polne lune. UUu, noč je bila mrzlo mrzla, a zato še bolj lesketajoča.
Tu je nekaj utrinkov s poti ...

Prijateljica Joli nama je na zadnjih kilometrih prišla naproti.

Dik je res junak!
Vso noč je bedel nad mano, skrbel za enakomeren tempo in me vlekel ter priganjal, če mi je korak v kakšen bregu zastajal.

Ko je sonce vzšlo, smo prispeli na cilj.

Nato se je Dik crkljal, jaz pa uživala pri zajtrku.

Potem pa nazaj na Gorenjsko ...

v res nenavadnem vagonu - bilo je kot v savni, za kar je poskrbel razbeljeno vroč gašprček.
Pot sva z Dikom prespala :)

Doma pa naju je Raje pocrkljal s kosilom!