sobota, 03. december 2011

Ko ne najdeš poti ...

Zadnjič na Špiku sem se odločila, da bom pred zimo zlezla še na Škrlatico. Tam sem bila le enkrat z Mihom.
Tu je link objave z datumom 21. julij 2008 :)
Ker je to taka krajša tura, sem bila v četrtek v Vratih šele ob 5:15. Ne boste verjeli, kaj se mi je zgodilo ... V črnočrni noči nisem našla kolovoza v gozd! Klicala sem Rajeta, da mi še enkrat prebere opis poti, a mi ni uspelo priti na začetek.
In sem mu rekla: Grem drugam, a ne vem kam ...



Ne, tale obetavna pot ne pelje daleč, preverjeno :)



Premamila me je neznana pot na Kriške pode - poglejte, sem v popolni bojni opremi!



Nisem se mogla naužit pogleda na Kredarico in na najvišjo točko naše deželice ...


In takrat, še čisto v mraku sem zaslutila, da nisem sama. In res ... tu so, pri zajtrku, usta so se mi razlezla v širok nasmeh!





Oooo, jaz srečnica - špičke gora so zažarele :)

Pogledi na bodečo žico zbodejo, vedno znova.

In kam naj grem sedaj?

Pojma nimam ...


Nič, najprej moram počrpat energijo prebujajočega se dneva ...







Ooo, saj to ni res, kar stojita in me gledata ... ter se nato mirno paseta naprej ...


 
  
  Odločitev je padla. Prvič se bom podala na Stenar.

Padajo tudi kamni, uff, tole pa niso heci. Počakam, da se gora nad mano sčisti in jo mahnem čez snežišče.


Kaaaakšna kičasta gora! Pa ne Razor, ki je v ozadju, ta prva gmota me je očarala.

Na Kredarici so prižgali reflektorje :)

Stenar me je presenetil, na vrh vodi krasna pot.






Prijetno toplo na prvi decembrski dan.

Rajetu želim povedat, kje sem pristala, a ugotovim, da se mi je pokvaril telefon.






Ob 11-ih sem zlezla z gore. Domov pa res še ne morem. Kaj ni pisalo na tabli, da je v bližini Križ?

Začetek poti je prijeten, očara me pogled na Spodnje in Srednje Kriško jezero.


Potem postaja vse skupaj hudo "luftig" in še drseče...

Od tukaj do vrha in seveda nazaj sem šla kar po vseh štirih.


Res me je presenetil Križ - "kucelj", od katerega iz Stenarja nisem mogla odtrgat pogleda ...

Pa sem se namestila na en kamen, se umirila in se zavedla, da nisem še nič jedla. 
Klasika, v hribih sploh ne pomislim na hrano ... in pustila sendvič v ruzaku.

Naredila sem načrt, v dolino grem pod Škrlatico.

Juhuhu, po zasneženih poteh ...


Ne, tod se ni klatila skupina planincev, v tem času po snegu gospodarijo gamsi in kozorogi.


Še pogled na Zgornje Kriško jezero.

Od Bovških vratic do Bivaka IV je sledila uživancija ...
 




Se moram zmenit z Rajetom, da me enkrat ob polni luni pelje v tale hotel na 1980 m.






Še del poti, ki me je spomnil na turo z Mihom - tod sva se spuščala iz Škrlatice.







Po osmih urah in pol v Vratih, v zimski idili ...






1 komentar:

Anonimni pravi ...

Pa menda niste prišla še isti dan nazaj v Vrata. Saj to je noro! Jaz sem septembra šla iz Zadnjice na Kriške pode in na Stenar,pa še tam malo naokrog pa sem rabila 2 dni. Bila sem kar zadovoljna sama s sabo. Ko pa prebiram tale Vaš blog, pa kar zardevam.
Čestitam!!!!
Hvala za čudovite posnetke, Ana