Na Šijo s Frančkom

Če želiš v višavah doživet sončni vzhod in se potem tudi nasmučat, na Gorenjskem ob trenutnih snežnih razmerah ni veliko možnosti. Potem je tu še vremenska napoved, ki ni bila ugodna ...

Že dolgo nisem šla na Vogel po Žagarjevem grabnu. Cilja - Šije, zaradi nekaj metrov živega ledu, ki naju je s Frančkom pričakal pod vrhom, nisva dosegla, a nič zato. Sva uživala :)

Ko našega mladega junaka zebe, že ve, da se je treba spravit v ruzak. Tam je bil zaradi varnosti tudi na progi Zadnji Vogel, kjer sva se pomešala med ostale smučarje.

 

 Prehod iz noči v jutro je bil romantičen, obožujem zvok škripajočega snega ...

Prvič to sezono sem se vzpenjala tudi s smučmi - na nogah :)

Ko prideš iz meglene doline, se ne moreš nagledat neba, posutega z zvezdami in hribov, ki postajajo iz ure v uro svetlejši.

 Obetalo se je čudovito zimsko jutro.

 Celo uro sva stala na tem mestu in se vrtela okrog svoje osi.

 Potem je Franček romal v ruzak.

A le za kratek čas, hitro se je spustil v dir - ne moreš verjet, kakšno hitrost razvije tak mali kuža. Med smučanjem ga sploh ni bilo treba čakat.

Čisto navdušena nad smučarijo sploh nisem opazila, da sva se spustila v napačno smer. Kaj češ, smuči v roke in griz-griz v hrib.

 Med smuko po obljudenem delu smučišča se je Franček preselil v ruzak.

Po Žagarjevem grabnu pa, tako kot jaz, ves zmešan ril po pršiču ...

 Tule se smučarija konča. 

 Še nekaj tekaških korakov, pa si v dolini ...

Uff, doma me je popadla volčja lakota. Ker sta bila Raje in Dik na Dobrči, me na mizi ni čakal pozni zajtrk. Pa sem naredila tahitro solato - kislo zelje s česnom, hrenom, ajvarjem, tofujem in mocarelo.