ponedeljek, 19. december 2011

Zimska pravljica


Več dni se nisem premaknila iz hiše. Zadovoljno sem brkljala in uživala v počitniških dneh. V soboto sem imela vročino in bila kar pošteno prehlajena, a se verjetno tudi zaradi dobre vremenske napovedi čez noč pozdravila. 
Včeraj sva Z Dikom kakšno minuto čez pet začela s tekom. Med pokljuškimi smrekami kar brez povodca, nisem ga našla v avtu. Mojega spremljevalca sem stalno klicala in rotila, naj gre bolj počasi. Po kakšne pol ure vzpona sem se ozrla nazaj in ... zasvetil se je par velikih oranžnih oči. Ooo, presneto. Dik je bil tako zagnan z dirjanjem v hrib, da živali sploh ni zavohal. Jaz sem neprestano pogledovala nazaj in vpila bejšš ... a svetleče oči so bile iz trenutka v trenutek bližje. Potem sem se ustavila, prijela psa, poklicala Rajeta in ga vprašala, če nama volk lahko kaj naredi. No ja, saj sedaj mislim, da ni bil krvoločnež iz pravljic, a groza me je pa popadla. Potem sva z Dikom tekla nazaj do avta, pogledat če se le kje ne skriva povodec. Ko sem mojega spremljevalca vsega žalostnega pustila tam, sem se spomnila, da ga lahko privežem na šal, ki mi visi okrog vratu. No, ko je bil moj spremljevalec enkrat " na varnem", na štriku in mi kot pasji lovec ni mogel pobegnit, mi za oranžne oči ni bilo več mar.
In se sploh nisem zdrzila, ko sem kasneje v daljavi zagledala rdečo svetlobo ...
 
V resnici se to vidi takole :)

 gazila po sledeh

 in DIHALA 

 ter se prepustila energiji prebujajočega se dne ...



































8 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Hojla Ruth,
tole je spet noro lepo. Užij počitnice še za nas malo, nas pa razveseljuj vsaj s fotkami. Polepšajo dan v dolini, službi...
Objem Eli

Roman pravi ...

Draga Ruth,

tvoji izleti so vredni vsakega preudarka: športnega, naravoljubiteljskega, pa tudi estetskega ... Skrajno uživam že ob fotografijah, kako bi šele ob tvojih doživetjih! Kar se tiče zadnje prigode in tvojega potrjenega poguma, pa tale podatek: človeku najbolj nevarna žival na svetu je droben komar, le ta nas ubije največ, statistično zares daleč za njim so šele druge "zverinice". Vse najbolje v prihajajočem letu in ostani z nami še naprej tudi na spletu!

Roman

M pravi ...

Sem ugibala, da si jo ubrala proti Brdom, niti v sanjah pa si nisem predstavljala, da bi lahko srečala oranžne oči ... brrrr, me kar trese.
Listek je bil moj ☺

Katja pravi ...

Krasno, kot vedno! :)
Drugače pa volkovi kvečjemu bežijo pred ljudmi. Da ne bo še kdaj nepotrebnega strahu na vaših prekrasnih poteh, si lahko več o volkovih preberete na spletni strani projekta SloWolf. Srečno!

mojchka pravi ...

Noro lepo!

(Če odmislim začetek, mene bi bilo tako strah, da bi kar domov podurhala :-)

mojchka pravi ...

aja, pa odlična ideja za povodec :-)

Breda Vrenčur pravi ...

No,tudi mene so enkrat spremljale oranžne oči, vendar malo nižje v hribih. Tudi meni so šle po glavi misli o volku....itd, vendar sva potem z možem doma zaključila, da je bila to lisica. Res pa tak doživljaj ni zelo prijeten.
Tudi jaz redno spremljam tvoj blog, tvoje fotografije mi popestrijo dan, ko sedim v pisarni, namesto da bi uživala kje v hribih.
Še mnogo lepih dnevov ti želim, nam pa seveda veliko tvojih fotografij .....

Anonimni pravi ...

Z zamudo odprla blog in uživala ob gledanju prečudovitih slik. To me je spodbudilo, da se takoj odpravim na sonce, čeprav ga v Ljubljani niti slutiti ne. Grem v Polhograjce, ki se že kopljejo v soncu.
Hvala za slikce!
Ana