Včeraj me je pošteno prepihalo, pa še nekaj se je zgodilo. V tistem sneženem oblaku sem izgubila krpljico. Nič posebnega. A če je to dragocena reč, saj je - preverjeno - kot rezervni del ne dobiš prav enostavno, jo je treba poiskat.
Šla sva z Dikom, pozno, saj sem bila zjutraj na vrsti za zalivanje rož.
Avto sem parkirala na Javorniškem rovtu. Cesta do Križovca mi je ljuba in na misel mi ne pride, da je ne bi pretekla :)
Na Pustem rovtu pa šok. Preobujem se v pancarje, namontiram smuči. In se podričam nazaj, namesto v breg. Ja, kaj je narobe? Haha, doma sem pozabila nalepit pse. Smuči romajo nazaj na ruzkak, jaz pa se nekaj minut grizem ...
Pri snežakih se odločim, da bom prismučala do njiju iz gozda.
Ooo, če bi takrat vedela, koliko energije bom kot Luknjačica porabila do tistega juhuhu trenutka ...
Ne, po špuri nisem hodila :)
Gazila sem in se občasno pogrezala do riti.
Pogruntala sem, da gre, če ne drugače, odlično po kolenih.
Korajžno za peresno lahkim Dikom :)
Prilezla sem do točke, ko sem lahko pokukala k sosedom.
Si privoščila sprehod po lunarni pokrajini.
Nataknila sem smuči in se zapeljala - saj ne morem verjet, direktno, naravnost h krpljici!!!!
In odvijugala v dolino.
Na poti sem srečala Sonjo in njenega moža. Dobrovoljna dama je povedala, da me pozna in sem ji v navdih.
:))))
Ves čas me je mikalo, da bi se spustila v gozd.
No, pa sem se le skorajžila.
IN izpolnila cilj!
Doma sem naredila kosilo in spekla kamutov kruh. Mojemu Rajetu sem testenine prelila s super omakico iz čebule, česna, paprike, korenčka, tofuja, paradižnikove omake in kalčkov črne leče. Zraven se je prilegel motovilec v solati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar