Zgodba iz našega najdaljšega "smučišča"

Vstanem ob dveh, oblečem dišeče, sveže oprane cunje, pojem dva kosa kruha in se z Dikom spravim zdoma. Veselim se ture ob skoraj polni luni. Ta res sije, na vso moč, in razkrije veeelik oblak, ki sedi na Julijcih. Opala, to mini všeč, razmišljam na avtocesti. Še vedno imam pred očmi predzadnjo Struško, ko v oblaku med sneženjem in vetrom nisem vedela, a smučam navzgor ali navzdol. Na Jesenicah skrenem s ceste in se znajdem v Završnici. Gledam Stol, pa saj to ni res, tudi ta ima belo kapo. Pet minut hodim gor in dol ter se odločim, da grem domov. Stisnem se k Rajetu in mu naročim, naj me zbudi. Trdno sem odločena, da bom nekam šla. In ob pol šestih z Dikom v Krmi poslušava zavijanje vetra. Tam sva, ker je oblak nad Triglavom čudežno izginil :)

Kako se je nadaljevala zgodba srečne turne smučarke in zagnanega štirinožca, razkrijejo fotke ...