nedelja, 8. januar 2012

Zgodba iz našega najdaljšega "smučišča"

Vstanem ob dveh, oblečem dišeče, sveže oprane cunje, pojem dva kosa kruha in se z Dikom spravim zdoma. Veselim se ture ob skoraj polni luni. Ta res sije, na vso moč, in razkrije veeelik oblak, ki sedi na Julijcih. Opala, to mini všeč, razmišljam na avtocesti. Še vedno imam pred očmi predzadnjo Struško, ko v oblaku med sneženjem in vetrom nisem vedela, a smučam navzgor ali navzdol. Na Jesenicah skrenem s ceste in se znajdem v Završnici. Gledam Stol, pa saj to ni res, tudi ta ima belo kapo. Pet minut hodim gor in dol ter se odločim, da grem domov. Stisnem se k Rajetu in mu naročim, naj me zbudi. Trdno sem odločena, da bom nekam šla. In ob pol šestih z Dikom v Krmi poslušava zavijanje vetra. Tam sva, ker je oblak nad Triglavom čudežno izginil :)
 








 


















































2 komentarja:

Anonimni pravi ...

Pozdravljena g. Ruth!
Ob gledanju Vaših fotografij mi spet zastaja dih.To doživet je res nekaj, kar se z besedami neda opisat. Ko bi se leta odštevala.......
Hvala za posebne užitke, čeravno samo ob gledanju slik.
Srečno in predvsem veliko zdravja v letu 2012,Vam želim, sicer malo pozno, pa vseeno iz srca!
Ana

Anonimni pravi ...

Jutro. Še pred jutranjo kavo na del.mestu se konektam na vaš blog. Za inspiracijo za celi dan! Čudovit blog! Najboljši kar jih spremljam. Držim pesti, da bo še dolgo tako. Papa.