sreda, 19. december 2012

18. decembra 2012

Včeraj sta Raje in Miha z dela na Pokljuki prišla z ožarjenimi lici. Ja, v višavah je sonce!
Nič čudnega torej, da me je takoj po službi na raketni pogon odneslo nad megleni pokrov. 
Po Pastirski poti ...
 




Drži, da minute življenja tečejo svojo pot, a ob takih trenutkih se mi zdi, da se malce ustavijo.
Ali pa gredo vsaj v štric s korakom, ki enkrat spodrsava po ledeni podlagi in se drugič globoko pogreza v sneg.
 
V resnici lahko zaplavam v brezskončnem in brezčasnem morju - kadar želim ...


Spet poslušam notranji glas, ki me usmeri čisto po svoje. 
 







Trenutki, trenutki ...
 















Iz barvnega opoja me predramijo mrzli toni, zato udarim direktnega v dolino.
 

Ko pridem na pot, zarisujem nove sledi ob tistih izpred dveh dni in se zahvaljujem Naravi za nepozabne urice :)



1 komentar:

Anonimni pravi ...

Zelo lepo opisana občutja, fotke pa sploh čudovite...hvala in lp,
Ljubica