Še enkrat 100

S pomočjo lune, želje in volje ponavljam nedokončano vajo:
Mošnje-Železniki-Idrija-Trnovski gozd-Ajdovščina-Skrilje

Tole je napisal Raje včeraj zjutraj. Sem ga prosila, ko sem bila sama v temačni, kar malce srhljivi Davči. Fotografija pa je delo Mirka Kunšiča.

Danes slik ne morem naložit, ker mi je Miha pozabil dati kabel svojega fotoaparata.
Prtljago sem zmanjšala na minimum, zato sem imela s sabo eno najmanjšo, žepno varianto.
Kakooo mi je bilo žal na Jamniku, kjer so bili ob pol dveh zjutraj res nepozabni motivi. V ozadju na sveže pobeljeni hribi, v dolini pa žareče meglice, ki so se vlekle pod Storžičem. Cerkvica pa je sijala v rumeno-oranžni kopreni. In veliiika luna :)
Ko sem se spuščala proti meglenim Železnikom, je bilo veselja ob pogledu na mojo nočno spremljevalko konec. Srečali sva se šele čez nekaj ur na Zgornjih Novakih, ko se cesta začne spuščati proti Cerknem. Tam sem bila ob sedmih zjutraj, ravno ob pravem času, ko so odprli trgovino. Kupila sem zajtrk, potem pa sem po 50-ih, z lahkoto pretečenih kilometrih, zagrizla v drugi kos pogače.
Občutke pozna vsak, ki je že tekel na daljše razdalje.
No, tudi Idrija se mi je prikazala! Tokrat sem želela skočiti v Vipavsko dolino preko Idrijskega Loga. Po neverjetni, v strm breg speljalni serpentinasti cesti. Na planoti sem gledala proti Kovku in zmajevala z glavo, saj je bil v gostih oblakih. Ker ne poznam poti, sem se obrnila proti Črnemu kalu in se čisto zmrznjena (bilo je le nekaj nad nič stopinj) prebila do table Občina Ajdovščina.
Takoo me je zeblo, da sem dvignila roko in štopala.
Kilometer gor ali dol - bilo je pestro, naporno, uf, več kot to :)