Nedotaknjena Baba

Prav zanima me - kdo med vami, dragi bralci, vse hodi na Dovško Babo?
Tja gor se namreč vijejo kolone turnih smučarjev.
A veste, kaj sem rekla zadnjič?
Na Babo grem, ko zapade nov sneg.
In kakšna čast me je doletela!
Prva sem gazila v bela zalita prostranstva. Bilo je še pa še naporno, a rečem vam - darilo zimske sezone :)
Izjemoma nalagam veeeeliko slik - uživajte v neokrnjeni naravi!!!

A pojdimo po vrsti.
Iz Podvina se po vzorno urejeni cesti peljem do Dovjega.

Nad vasjo zapeljem na led, kombi nese po svoje, obrne me ... S tresočimi nogami in rokami lomim borove in druge veje, polagam jih pod kolesa in rešujem situacijo. Ko mi uspe, pokličem Rajeta in povem, da prihajam domov.
K sreči me prepriča naj vztrajam. Avto zapeljem v vas in se odpravim v temo.

Zvečer, pred sneženjem, se je po poti nekdo peljal z motornimi sanmi in mi olajšal napredovanje.

KAkšno jutro!!!

Prvi sončni žarki ...

Pot na Babo je vedno pošteno razrita, takole pa izgleda nedotaknjena ...

Prišla sem na plazovit teren.

Ko sem slikala, je zarohnelo.

Sprva sploh nisem dojela - v grapi, meter pod mano, se je odpeljal plaz ...

Streznitev za dobro jutro!

Morda ste se vsi za mano spraševali, zakaj nisem potegnila smučine do koče.
Povem vam, noge so me kar same nesle strmo v breg, nisem upala presekat brežine.

Ves čas sem se zahvaljevala naravi, da me je sprejela tako okrašena ...

Na vrhu so se igrale meglice.

Tako se tam nisem dolgo zadrževala. Pokukala sem k sosedom ...

in se odpeljala.

Zdi se mi, da to sezono neprestano smučam v lebdečem stanju - po pršiču!!!

Prvi smučarji, ki jih srečam, se iskreno zahvaljujejo za smučino.

Saj vem, malce ozka je, taka "babja" :)

Še užitkarski spust do Dovjega ...

Sneg je sedaj zmehčan, tako se zdi čudno, kje sem se z avtom ob šestih zjutraj vrtela.
Veje pustim na tleh, morda pridejo komu še prav ...

Jaz bom v takih razmerah raje parkirala v vasi.