11.dan; Hleviše - Koča na Javorniku

20:01 Koča na Javorniku
V spremstvu kolesarjev s Črnega vrha sta ultramaratonki pofočkali današnji cilj v Koči na Javorniku. Ruth je manj utrujena kot včeraj. (jaz pa bolj). Med potjo so jo prišli spodbujat prijatelji in feni, Andreja, Damjan, Alenka,... kva naj rečem kot HVALA!
Jutri jo bo v jutranji svit pospremil bodoči (?) tast Peter, ki je že na štartu. Ko bo omagal (se hecam), bosta vodenje prevzeli gorenjki Nadja in Olga. Torej, dolgčas ji ne bo (tako kot je npr. meni) in obeta se zopet vroč, tekaško naspidiran dan.
Še prej pa,
Lahko noč!
Raje
16:00 Sinji vrh
in naprej do Koče na Javorniku - pauza: počitek:spanje: sanje>bil je dolg dan.teden.
11:50 Čaven
Sta sredi vrveža, na Čavnu
9:00 Mali Golak
Z vrha Malega Golaka se spuščata proti koči. Navdušeni nad čudovitim razgledom in nad tem, da nista srečali medvedov. Niti table, ki opozarja na njihovo prisotnost nista opazili.


3:00 Planinska koča na hleviški planini
Včeraj je bila pa utrujena. Zelo utrujena. Zato sta z Mihaelo, Andreja ju je zapustila v Idriji, vrgli sidro ob 18:30 na Hlevišah. Tam ju je čakal Uroš Feldin, ki je v bistvu povzročitelj Ruthine "bolezni" in še nekaj navijačev, z nasveti in toplo besedo, tam su jo čakali ajdovi žganci in idrijski žlikrofi, tam ju je čakal vroč tuš, počitek. Jaz ju nisem čakal, ker sta prišli pred mano.
Danes sta v hladno rosno jutro zakoračili ob treh zjutraj. Po Vojskem bosta osvojili Mali Golak, Čaven, Sinji vrh, na Javorniku pa je doma še ena tekačica, ki bo Ruth nudila prenočišče, Mihaela pa jo bo malce prej zapustila.
Ruth je do sedaj nadomestila dan prisilnega počitka in bo s tekom, če bodo noge zdržale (zatečeni gležnji, nekaj manjših žuljčkov...), zaključila v torek.

Tule pa je Johnovo poročilo, ki ga je objavil na Tekaškem forumu:

Po dogovorih in prisilnih spremembah sem Ruthin deseti tekaški dan po Slovenski planinski poti – transverzali, le dočakal in jo večji del poti spremljal. Zjutraj je ob svitu v močnem dežju, mrazu in megli sama začela svojo Pot pri koči pri Krnskih jezerih in se povzpela ob Krnskem jezeru na vrh Krna. Izredne razmere so vladale, temperatura je bila komaj 2 stopinji nad lediščem (da ne omenjam občutka mraza ob vetru!), že od prejšnjega dne vso namočenu Ruth pa je vztrajno namakal zmrznjen dež. Toda Ruth je le ena in ta se ne da. Samozavestno se poda ob Batognici, Peski mimo Prehodcev in planine Dobrenjščica proti planini Razor. Za planino Kal jo na poti presrečna objameva z Jolko, ki sva ji šla iz planine Razor naproti. Kavalir se ponudi, da ji bo nesel nahrbtnik. Ma kje pa, tega pa jaz ne dam, pravi in prav na koncu poti sem dobil dovoljenje, da ga »poteškam«. Joj kaj vse nosi in koliko je to težko.Ko smo se bližali koči na planini je temperatura naraščala. Ob vhodu na dvorišče sta nas pričakali zastavi – Slovenska in Evropske zveze, ob njima pa celotno osebje s podmladkom, s čestitkami, dobrodošlico in čudovitim šopkom planinskega cvetja. Ja ne moreš ostati malodušen, solzice, ni kaj. Enkratna gesta prijaznega oskrbnika z njegovimi sodelavci in sorodniki. Sledilo je umivanje, preoblačenje, ne vem, če ne še kakšno lakiranje nohtov, vsaj na nogah, kajti trajalo je in trajalo. V tem času smo ji pogrnili mizico in kar parkrat je še kasneje na poti hvalila zeleno solato, stročji fižol, lubenico, da ne govorim o pravkar pečenem jabolčnem štrudlu. Ma ja smo se potrudili, saj si to zasluži in to smo z velikim veseljem naredili. Sledilo je prebiranje SMSov, javljanje v eter Primorskemu valu in veselo čebljanje. Krepko čez uro je trajalo to »preoblačenje«. Jolka ji je zrihtala tri pare suhih tenisk, po tehtnem premisleku pa se je pametno odločila, da nadaljuje kar v svojih premočenih. Po prisrčenm stisku rok sva se poslovila z osebjem in Jolko povabila na večerno srečanje v bolnici Franja, kar je bil najin cilj.Hladen štart, lep vzpon, bežno srečanje premraženih in premočenih planincev, ki so prišli z Vogla, par ovinkov in v 48 minutah sva že na Gorenjskem preko Vogla. Kmalu se srečava z močnim vetrom, ampak še znosnim, saj je le-ta obetal prenehanje padavin in dejansko izboljšanje vremena. Megla naju je malo zavrtela ob postaji smučarske naprave pod Šijo, pa sva se le odvila in pohitela proti Rodici. Na tem delu pa se začenja stanje, ki ga je oskrbnik na Črni prsti poimenoval »Himalajske razmere«. Žal jih sam še nisem preizkusil – ta pravih Himalajskih – teh včerajšnjih, naših, »poletnih«, pa imam za dolgo časa dovolj in jih nobenemu ne privoščim. Leden dež, neznosem veter s severa in še »orkanski« sunki so naju spremljali na vrh Rodice. Tu sva imela levi polovici obraza že zaledeneli. Pohitiva naprej na južno stran, za grebenom bo boljše. In res sva kar stiskala, pa spet po severni strani grebena, tik pred Raškovcem pa nisva uspela zlesti spet na južno stran, ker bi naju zbrisalo. Razsodno in odgovorno je izkušena Ruth odločila – dost je! Greva v dolino. In sva zavila proti Bohinju, po stezicah, kozjih, kravjih in potem jih ni bilo več, samo ruševje, joj muka. Sporočilo Rajetu kaj delava in začneva se vrteti po vrtačah, pa se nama zdi, da je tu bolje, pa greva tu. In spet pametna ženska odločitev, poglejva na to goro, mogoče pa je z druge strani prijazna, res je prijazna, pa tudi visoka, več kot Črna prst. Travniki posejani z rožicami so poplačali vse muke in tudi veter je oslabel. Po dobrih dveh urah »lutanja« sva se znašla na istem grebenu pred Raškovcem, veter pa je za kakšen kilometer upočasnil in pohitela sva na »jug«. Razmere so se toliko izboljšale, da sva se odločila nadaljevati do Črne prsti. Raje naju je po Bohinju že iskal s suhimi cunjami, ko mu ženka sporoči, da jo mahava na Črno prst. Pa še on v dir gor. Pred nama je že čakal v koči, kjer so vsi zaskrbljeno kukali skozi okna. Glej ga, pravi Ruth, pa novo frizuro ima. Na vratih mi je stisnil roko z besedico »hvala«. S stiskom sva si vse povedala, ma sva dedca in nisva potočila solzic. Dorica in Jože sta tudi prava človeka za v planinsko kočo in spet je bilo vsega. Tokrat sva se oba preoblekla, malo bolj na brzino, saj se je ura bližala osmi in odbrzela proti Kobli, Vrhu Bače na Petrovo Brdo. V trdi noči, ob svetlih zvezdah, se je bližal skrajšan konec današnje izkušnje in napovedoval lep jutrijšnji dan. Pri prijaznem Rudkotu pa spet »pušelc« s planine Razor, Jolka in Kati, čestitke ter polna miza dobrot (sirotka, sir, palačinke, sadje, pa tudi pivo za tiste, ki smo končali »šiht«. Dogovor, da vstane ob štirih, se dobi z Andrejo in jo mahneta na Porezen, prebiranje SMSov in klepet je pripeljal uro krepko čez enajst. Gremo spat, lahko noč in SREČNO RUTH – babn'ca in pol si! Hvala.