petek, 29. oktober 2010

Jutranja droga

Ker do pol desetih v Gozd Martuljku, kjer sem morala delat, vlada ledenica, sem se šla prej za 4 ure pregret na Karavanke.
Kakooo je ponoči lepo v zasneženem gozdu! Luna je kriva za izrazite sence in bleščeče kristale.

Krpljanje je silno naporen šport, a z Dikom sva uspela priti na vrh Dovške Babe pravočasno :)

Moj kuža kuka k sosedom, skritim pod meglo.

Očarana čisto pozabim, da sem premočena ...

a v tistem ledenem mrazu le zamenjam majico.

Dik nepremično čaka sončni vzhod.

In potem pridejo najbolj čarobni trenutki ...

Včeraj so pobočje Dovške Babe pošteno presmučali.

A brez skrbi, snega je za vse dovolj :)

Mi je kaj žal, da sem krpljala?
Haaa, seveda! Tolažilo me je, da tokrat razmere ob sončnem vhodu niso bile idealne za smuko.

Še pogled proti domu, pa krp krp v dolino.

Uf, plazovi!!!

in romantični pogledi.

Odkrila sem tole okno ...

Še zadnji spust ...

in tek po cesti do avta.

Nato pa sem spet med macesne.

Tudi na vrtovih je lepo, kajne.

3 komentarji:

K pravi ...

Jaz takole malček potihem vzdihujem :D

Ruth Podgornik Reš pravi ...

Ej, veš, kako sem jaz na glas vzdihovala - vse dokler nisem prilezla do vrha :)
Potem sem pa morala pazit, da sem imela usta zaprta, ker je bil tak mraz.
No, brez heca, jutra so res čarobna!!!!
Jih bom še lovila ...
Pozdravček :)

K pravi ...

Ma si mislim, sem šla prej po dolgem času laufat do štirne pri Starem malnu (Vrhnika) in nazaj - sem verjetno sopihala bolj, kot ti kadarkoli na maratonih. Saj čisto čisto brez kondicije nisem, ampak vraga, jesen mi je pobegnila brez tekov in sem "rahlo" jezna sama nase. Pa take fajn načrte sem imela sama zase ... se moram definitivno spravit nazaj k sebi, sicer ne bom uresničila tistega, kar sem si zadala, dokler se mi spomladi obrne cifra spredaj.