Štiri ure in pol za barvno terapijo

V petek sem bila polno zaposlena, a mi je popoldne kljub temu uspelo odfrčati v hribe.
Na svetovanje ob šestih zvečer sem zamudila le 10 minut :)
Ko gledam barvite slike, za katere komaj verjamem, da so resnične, se zavedam sreče, da sem lahko bila TAM.
OOoo, kakšen RAJ imamo na dosegu rok, no nog!!!

Brez postanka v Bohinju seveda ni šlo.

Potem pa čez razgreto Komarčo ...

do olajšanja ob Črnem jezeru :)

V tekaškem koraku pot do Dvojnega jezera mine tik-tak.

In potem barve, neverjetno neverjetne ...

Pravijo, da ima Dvojno jezero barvo akvamarina.

Žal je pihal vetrič in razmazal ogledalo.

Macesni nad jezerom ...

in še enkrat lebdeče na gladini.

Dik je pil in pil, na zalogo.

Pogled na uro nama je dovoljeval še malce napredovanja po Dolini Triglavskih jezer.

Bilo je res toplo, pot mi je tekel v potokih!

A na napore pozabiš.

Ob tem čudovitem pogledu sva se že morala obrnit proti domu.

Tokrat nisem imela s sabo slastnega soka, marveč liter bazičnega napitka.
Ker sem dopoldne pojedla le nekaj jabolk, sem dobro čutila, kako telo med tekom kuri maščobe.

Bilo mi je žal, da sem imela s sabo le mini fotkič.
Zavidala sem možakarjema, ki sta tovorila pravo tehniko.

A upam, da vseeno lahko začutite delček lepote naše deželice ...

Črno jezero je bilo za razliko od prejšnjih že temačno.

Spust čez Komarčo pa barvito barvit.

K sreči sem imela Dika na povodcu!!!

Sicer ... se najino potepanje v tej strmini morda ne bi končalo srečno.