Danes ob pol šestih zjutraj sem imela čisto drugačne načrte, a me je na avtocesti neznana sila potegnila proti Mojstrani.Na tek med snežinke ...
Z Dikijem sva se namenila do Luknje. Prva fotka je z lučko
in druga brez.
Višina snežne odeje je bila za pasje kratke noge kar trd oreh, moj junak je močno zaostajal.
Pa sva obrnila :)
Ejej, kaaakšen užitek!!! Tek po svežem snegu - spominja me na brezkončne puščavske sipine ...
Običajno pozimi poslušam trganje plazov, tokrat so pod težo snega ječala drevesa.
Še pogled do gora, z obljubo, da bom kmalu nazaj.
Tule sem se prav ustavila.Kako je mogoče, da so podrli stoletne tepke???
2 komentarja:
Joj Ruth .. občudujem vas. Imate pa čudežno regeneracijo, ko potrebujete zgolj 3h spanja na noč (tak občutek dobim iz zapisov tule) :)))
Prav lepo je pogledat fotke skoraj vsak dan ... če žene morem (tako in drugače) v živo! Dajo voljo, vseeno!!
Neža
Ej ga, saj 'mate že čisto ta pravo zimo! Naše Pohorje je tudi dobilo belo kapico :)
Lp
Objavite komentar