petek, 08. februar 2008

Prešeren dan

Rožice cveto vesele
le ob času let'ne mlade;
leto pošlje piš in strele,
lepo cvetje jim odpade.

Tako je zapisal dr. France Prešeren v pesmi Dekletam.

Ker je še nekaj časa do takrat, ko me bodo povsem okupirale rožice - take in drugačne, sem se na praznični dan podala v višave, kjer rožice še ne cveto.

Ko sem nahranila domače rožice in zalila tiste v rastlinjaku, me je pot vodila v Bohinj.

Številni smo želeli praznovati na Voglu, zato je bila čakalna vrsta za gondolo dooolga. Izkoristila sem prednost turnih smuči in se podala navzgor po Žagarjevem grabnu.

Ne boste verjeli, srečala sem tudi kolesarja ...

Kakšen občutek - "zame" so na sveže zratrakirali progo ...

Med smučarji se nisem počutila dobro, pa sem odbrzela po Žagarjevem grabnu - tokrat navzdol.

In nato z gondolo in sedežnicami do vznožja Šije.

Razgledi ...

Podala sem se na brezpotja, kar nekam ...

Proti Rodici!

In na Šijo ...

To so najbolj strmne stopnice, kar sem jih do sedaj videla in prehodila.

Na vrhu pa pogled, ki ga pozimi še nisem doživela. V daljavi se je bleščalo morje!

Noge sem vkopala v sneg, saj bi me kmalu odneslo.
Sonce je slepilo, roka je pod sunki vetra močno drhtela - presenečena sem, da je fotka sploh nastala.


Ostre snežinke so masirale obraz ...

Pogled navzdol proti Voglu - le kako, da ne izgleda strmo???
Fotografija pa včasih res laže.

Pozno popoldne sem se morala še enkrat povzpeti na Šijo. Morje se je takrat skrivalo v meglicah.

Sedežnice so obstale, smučišča spraznila, stroji, privezani na jeklenice, so pričeli obdelovati strmine.

In tisti zadnji zavoji največ štejejo, kajne! So res praznični ...

Ni komentarjev: