ponedeljek, 07. julij 2008

Pred 21 leti ...

sem bila zdrava, srečna nosečnica.
Bila sem v odlični kondiciji - do zadnjega sem kidala v hlevu in prevažala samokolnice z gnojem. Zataknilo pa se je, ko je nastopil čas poroda. Po 18 urah ležanja v porodnišnici in prenašanju bolečih popadkov, so me končno operirali. Zadnje, kar se spomnim, so bile neznosne bolečine, Rajetovo bodrenje in neizmeren strah za otroka. Potem sem se izgubila in po operaciji dooolgo nisem prišla nazaj. V mavričnem tunelu je bilo takooo čarobno ...
Nisem se zbudila na porodniškem oddelku. Ko so mi prinesli Jana, sem se razjokala. Od sreče, da ga držim v naročju, in od žalosti, saj sem vedela, da tudi njemu ni bilo lahko. Joj, kakšna je bila njegova rdeča glavica - čisto storžasta. Z Janom, ki je ob porodu tehtal 4240 g in bil dolg 54 cm, sva v bolnici preživela kar tri tedne.
Nato se je naša družinica začasno preselila k staršem v Radovljico, saj otroka nisem smela dvigovat in dva meseca le počivat, počivat ...
Tako je Raje Jana peljal na prvi sprehod.

Ni komentarjev: