Ponosna ultramaratonska mati

Nisem preverjala, a predvidevam, da v soboto po Dolomitih ni prav veliko staršev tekalo skupaj z otroci. No, meni se je kar smejalo, ko sem imela ob sebi tako postavnega fanta. Povem vam, Miha je bil na Lavaredo Ultra Trail zaradi svojih 21-ih let v središču pozornosti, saj ultramaratonec "lahko" postaneš šele v zrelih letih.

Mladenič pa se je kosal z najboljšimi in progo "preletel" v 13 urah in 50 minutah. Na razpolago smo imeli 24 ur. Jaz sem se v cilj prismejala po 16 urah in pol.
Ja, veliko veliko se je dogajalo na 90 km dolgi izjemno težki, pogosto tudi zelo izpostavljeni progi. Prav vsak izmed 583 tekačev nosi v srcu svojo zgodbo.

Začelo se je v Auronzo di Cadore, kamor me je sinko pripeljal v petek popoldne.
Večina nastopajočih je takrat že počivala :)

Midva sva se najprej prepustila strogi kontroli opreme in šla za tri ure spat.

Zamudila sva večerjo, a ujela posvet pred štartom.

Veliko nisva razumela, a sva bila kljub temu optimistična. Nekaj minut pred polnočjo ...

Neverjetno, nekateri so se podali v noč, visoko v hribe, na sneg, kar v kratkih hlačah.

Z Mihom sva skupaj tekla kakšno uro, potem sem ga prosila, naj gre naprej.
Moram pa priznat, da mi je dobro delo, ko me je večkrat vprašal, če dovolj pijem in kako mi gre :)

Ni mi bilo hudega, ves čas sem vztrajno prehitevala svetlečo kolono in pazila, da nisem preveč zabredla. Vode je bilo na progi res na pretek.

Scena je bila romantična - polna luna, sneg in Tri Cine. Škoda, da se na sliki ne vidi!

Noč se je med tekaškimi koraki tik-tak prevesila v jutro.

In dan je prinesel brezkončne samotne poti ...

Še fotka iz cilja, kjer smo bili zmagovalci vsi!!!