Pravite, drage moje, da je treba na takšnih preizkušnjah poleg glave poslušat tudi svoje telo.Jasno, drži!
Mislim, da je zelo neodgovorno, če greš na 50 km dolgo gorsko preizkušnjo nepripravljen. Sem srečnica, da imam tek in vzdržljivost v genih. Do lanske jeseni zase nisem naredila bogvekaj. A to poletje je za mano kar nekaj kilometrov poti po naših hribih in zato si upala na to Pot.
Danes, ko sem gledala rezultate, sem razmišljala. Štartnino za SAM je plačalo 15 žensk, od tega 8 Slovenk. V cilj nas je prišlo le 6 (šest). Zakaj?
Vreme je bilo zjutraj res nemogoče. A če bi ostala doma, zagotovo ne bi nikoli doživela občutka, ko mrzlo blato obliva razgrete mišice in ko ti je vseeno, v kako globoko lužo skočiš, le da jo varno zapustiš. Ko se noge pogrezajo v "živo" blato in se delaš lahkega in potem obratno - s težko težkimi koraki jo mahaš navzdol po drsalnicah, ki jim ni videti konca. Pa ko po glavi od zgoraj kaplja in kaplja. Potem pa še megla in jasno, nikogar pred tabo in za tabo, ki bi ga imel za "smerokaz". Od ene okrepčevalnice do druge se koncentriraš na rdeči trak, ki te edini varno vodi do cilja.
Ja, mogoče se sliši čudno, a šest ur in pol sem uživala, ker sem šla "po pameti".
Vem pa, da v takem vremenu zagotovo ne bi nikoli obula tekaških copat. Jih je škoda, bi bile preveč umazane :)
A včeraj sem si jih nataknila, skoraj nov par - kajti, SAM se ne zgodi vsak dan ...
Mislim pa, da nas danes, v nedeljo, vseh 63 maratoncev, ki smo prišli na cilj ta dolgega SAM-a, slavi še eno zmago. Pod pogojem seveda, da smo se zbudili brez bolečin v mišicah.
Vauuu, kako dober občutek!
Nekaj slik sem si sposodila iz organizatorjeve spletne strani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar