Na najvišjem vrhu Kamniško-Savinskih Alp sem bila prvič 27. julija, ko sem se udeležila gorskega teka. Kako drugače je bilo včeraj popoldne! Bila sem čisto sama na sicer oblegani gori. Družbo so mi vse od Kokre delale meglice - zapustila sem jih šele nad Kokrskim sedlom. Nato pa v objemu Sonca, Lune, Snega in Vetra!
Pogosto se sprašujem - kako mi uspe priti na vrh točno ob sončnem vzhodu ali zahodu?
Pogled na vršace iz ceste, ki pelje na Jezersko.
Prvi teloh
Na romantični poti od Suhadolnika
Nad Kokrskim sedlom ...
Pot na vrh je poledenela!
Sonce se poslavlja ...
Prihajajo meglice.
Luna ob štirih - visoko na nebu
Ob pol petih, ko sem prišla na vrh.
Tudi zaradi takih trenutkov tavam po hribih - ponoči ...
Za pot sem porabila skoraj pet ur in "neverjetnih" 2000 kcal :)
Ja, bilo je kar naporno. A nepozabno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar