Nenehna iskanja

Sedaj, malo pred peto zjutraj, bi morala biti na poti na izobraževanje v Italijo.
A doma sedim za računalnikom, saj zvečer nisem našla potnega lista. Čudite se, zakaj ne vzamem v roke osebne izkaznice in se odpeljem. Ja, zato ker je nimam. Pa je nisem izgubila, preprosto si je nisem omislila - le zato, da je ne bi izgubila. Namreč, moja slaba, zagotovo najslabša lastnost je, da nenehno nekaj izgubljam in iščem.
Ko sem prišla iz Afrike, sem nekje "vsejala" mojo ljubo denarnico. Z dokumenti ...
In sem jo iskala vse do včeraj, ko sem šla po novo vozniško.
Danes se bom na občini spet postavila v vrsto in si končno omislila tudi osebno. Za potni list, ki je dal že toliko skozi in ima med drugim nalimane take lepe vize za Izrael in Alžirijo, sem prepričana, da se bo že nekje prikazal.
No, o tem, da nenehno iščem ključe od kombijev, pa sploh ne bi izgubljala besed.
Naj poskusim najti "opravičila" za tako brezvezno izgubljanje časa, kot je iskanje.
Ko nekaj nekam odložim, sploh ne vem, da sem to storila, saj medtem pogosto govorim po telefonu in ob tem itak ne vem, kaj delam. Sicer pa nenehno razmišljam korak, dva naprej in stvari odlagam podzavestno in jasno, ko jih iščem, sploh ne vem, kam.
Drug razlog pa je ta nemogoče velika hiša. Če bi imela le majhen kotiček za odlaganje, bi bilo verjetno drugače. Tako pa ... številne sobane, ki lahko vse skrivajo iskani predmet ...
Sicer pa dobro vem, da pravih opravičil za izgubljanje ni!!!

Upam, da moje nagnjenosti k izgubljanju in iskanju niso "podedovali" otroci!
Včeraj zvečer mi je Pia poslala svoje najnovejše podobe. Hitro jih naložim, predno jih nekam založim ...