torek, 01. november 2011

Svetlečim zvezdam in modremu nebu naproti

Včeraj sem pozno v noč pisala članek in ko je ob dveh zjutraj pozvonila budilka, sem zašepetala Rajetu: Kaj pa, če danes ne grem? In je v spanju odgovoril: Ooo, to bo še sončnih vzhodov ... 
No, pa sem le vstala - v črno lesketajočo se noč. Že dolgo nisem toliko strmela v zvezde. Ko je posijalo sonce, so se zrcalili kristali snega, jesenske barve so žarele ... 
Bil je dan, ko sem bila v naravi, s prijatelji, ki so žal zapustili lepote tega sveta. 





















































































6 komentarjev:

Anonimni pravi ...

...ob tako čarobnih slikah sem ostala kar brez besed...so prava poezija,ob katerih se človek res ne more upreti hribom...ČESTITKE!!!

Anonimni pravi ...

Blagor tebi, Ruth, ko lahko brezskrbno hodiš po brezpotjih. Eni nimamo te sreče...

Julija pravi ...

Uh, tole je bila pa konkretna turca :)

Anonimni pravi ...

Hvala za prečudovite posnetke. Samo enkrat bi rada doživela nekaj takega. Koliko ur pa porabite z Rudnega polja do Kredarice?

Naj Vam noge še dolgo služijo!!!!!
Ana

Anonimni pravi ...

Joj kako lepo. Jaz bi pa šla enkrat kar z vami.

Lp

Bojana

Anonimni pravi ...

Prelepo, tudi angeli so z vami! (na 4. sliki javorja)
Pozdravček!
C.