Včeraj sem pozno v noč pisala članek in ko je ob dveh zjutraj pozvonila budilka, sem zašepetala Rajetu: Kaj pa, če danes ne grem? In je v spanju odgovoril: Ooo, to bo še sončnih vzhodov ...
No, pa sem le vstala - v črno lesketajočo se noč. Že dolgo nisem toliko strmela v zvezde. Ko je posijalo sonce, so se zrcalili kristali snega, jesenske barve so žarele ...
Bil je dan, ko sem bila v naravi, s prijatelji, ki so žal zapustili lepote tega sveta.
6 komentarjev:
...ob tako čarobnih slikah sem ostala kar brez besed...so prava poezija,ob katerih se človek res ne more upreti hribom...ČESTITKE!!!
Blagor tebi, Ruth, ko lahko brezskrbno hodiš po brezpotjih. Eni nimamo te sreče...
Uh, tole je bila pa konkretna turca :)
Hvala za prečudovite posnetke. Samo enkrat bi rada doživela nekaj takega. Koliko ur pa porabite z Rudnega polja do Kredarice?
Naj Vam noge še dolgo služijo!!!!!
Ana
Joj kako lepo. Jaz bi pa šla enkrat kar z vami.
Lp
Bojana
Prelepo, tudi angeli so z vami! (na 4. sliki javorja)
Pozdravček!
C.
Objavite komentar