Malo čez sedmo sem že brzela proti Škofji Loki ...
Pred dnevi sva se s kolegom vrtnarjem srečala na tem križišču in se dogovorila, kakšen bo jesenski izgled osrednje grede, ki smo jo že spomladi delno zasadili s trajnicami.
Zanimalo me je, kako so posadili mačehe in spominčice.
Dogovorili smo se, kako bomo se bomo z zasaditvijo čimbolj približali prelestni okolici.
To se mi zgodi pogosto - ko zagledam zasaditve iz preteklih let, se težko peljem mimo.
Skrbna gospa si je vse moje predloge hitro zapisala.
Ne morem verjeti - že dve leti in pol sadim poslednji vrtiček prijateljici Milki.
Kako čas beži, a spomin nikoli ne zbledi!
Ko je gospa grabila zemljo na gredici, se je mimo pripeljal možak in dejal: "A ti tud delaš na vrtu, kr sama?" Ooo, ko bi vedel, koliko je že naredila - z lastnimi rokami. Tokrat sem ji pomagala urediti manjšo senčno gredico.
Ogled terena, kjer bom šele prišla "na vrsto".
In seveda fotografiranje čudovitih motivov ...
Dogovorjena sem bila na pokopališču, kjer bomo uredili grob. Pozabila sem ga slikati.
Morala sem se pa ustaviti ob škarpi, ki je bila včasih tako kričeče betonska. Danes jo preraščata vajčijeva trta in lepi slak.
Šla sem pogledat, kako Stana napreduje s sajenjem.
Doma sem bila dogovorjena za svetovanje, pa se je povsod malce zavleklo ...
Anka in Borut, oprostita. In najlepša hvala za enkraten podstavek - "en naš izdelek iz pokljuškega brinovega grma", kakor je pisalo na listku. Pa seveda tudi za zeliščni šopek.
Takole krasita našo mizo ...
Ko sem stopila iz avta, je mojo pozornost pritegnila dehteča vrtnica. Hitro je nastala slika.
Te gredice bi morale biti zasajene že lani, takrat me je gospa prvič prosila. A ...
Takoj po njenem današnjem obisku, na katerem sva se dogovorili za rastline, sem pohitela na vrt.
Spet nepričakovan postanek! Kako so me razveselile lepe rože na Gasilskem domu. Ta korita smo spomladi dolgo "crkljali v rastlinjaku".
V naslednji ulici sem se srečala z lastniki, ki želijo otroški kotiček spremeniti v okrasni del. Ogrodje je narejeno, prihaja čas za sajenje.
Kako je svet majhen, v sosednji ulici je doma velik ljubitelj sezonskega cvetja - gospod Rajko.
Bil je na izletu, nad rožicami pa je bedela njegova žena.
Naredila sem kratek ovinek na Rodico. Ostale slike bom objavila na podstrani Vrtovi, vrtovi ...
Tam sem predavala v šoli. Upam, da sem zbrane prepričala, kako dobre so surove buče (ponudila sem jim seveda najslajše bisere).
Po mojem odhodu so se s pomočjo Miše Pušenjak odpravili še v zelenjadarske vode. Jaz pa sem jo med dežnimi kapljicami ubrala domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar