Pred dvema letoma

V četrtek, ko sem šla na založbo in sem parkirala na Trgu republike, sem videla, da že delijo štartne številke za Ljubljanski maraton. Tako me je stisnilo: "Spet ne grem!"
Lani sem se pobirala po anafilaktičnem šoku. Ker sem bila stalno bolna, nisem imela volje za tek.
Letos mi nič ne manjka, a sem se zapletla s pisanjem knjige ...
Zato - komaj čakam, da bo drugo leto!
Upam, res upam, da se ne bo pojavila kakšna ovira na poti novih tekaških doživetij.

Takole pa je bilo na 10. Ljubljanskem maratonu, 24. oktobra 2005.

Pia po šolskem teku.
Prejle je ob tej sliki rekla: "Takrat se mi ni niti sanjalo, da se bom preselila v Ljubljano."

Naš "polmaratonec" Jan.

In izkušen maratonec ata Jaka - tisto leto je dopolnil 70 let.

Prijatelj Toni - srečen v poletu proti cilju.

In midve z Lidijo. V smehu, klepetu ...

Tako kot med najinimi treningi - verjetno nobena ne ve, kolikokrat sva ob nedeljah popoldne tekli na Jamnik.

Priznam, da zadnji metri niso bili najlažji, a Lidija me je vzpodbujala, pa sva prišli do konca - z roko v roki.

Dragi tekaški prijatelji.
Naj vam bo vreme naklonjeno, držite se!